Dajmo se obrnit

[Gašper]

Pozdravljeni vsi.

Ko sem se srečal s teorijami vesolja, po katerih naj bi imelo naše vesolje več kot 3 prostorske dimenzije, sem se spomnil, da sem nekoč že nekje zasledil naslednjo zanimivost : če bi nam bila dosegljiva četrta (prostorska) dimenzija, bi se lahko prezrcalili.

Tako kot npr če imamo v ravnini trikotnik s pozitivno orientacijo, s transformacijami na ravnini nikakor ne moremo iz tega trikotnika dobiti trikotnika z negativno orientacijo. Lehko pa ga zrcalimo čez premico vtej ravnini, vendar gre pravzaprav tu za "obrat" prek tretje dimenzije (ki je ravnina ne vključuje). Ali drugače, če iz prozornega papirja izstrižemo trikotnik s črko s, potem pa ta papir zgolj premikamo po mizi, ne bomo nikoli dobili trikotnika s črko z, bomo ga pa dobili, če papir dvignemo in ga obrnemo, vendar smo tu uporabili tretjo dimenzijo (miza je bila 2D)

A ne bi bilo zanimivo, ko bi imeli srce na desni ? Pa ko bi kar postali levičarji/desničarji-če smo levičarji bili prej ?

A ve kdo še kakšne zanimive lastnosti, ki bi se nam spremenile

Ali bi s še višjo (peto prostorsko nam dosegljivo) dimenzijo lahko sami na sebi izvedli še kakšno transformacijo, ki je v "samo" 4 dimenzijah ne moremo ?

[Aniviller]

Imamo problem-nimamo cetrte dimenzije, vsaj ne da bi vedeli. Ce jo imamo, je se celo nepoznano 4D telo, katerega poznamo samo rezino. Tako bi s translacijo sel na "sosednjo" rezino, z rotacijo za dolocen kot pa bil dobil neko posevno rezino glede na zdajsnjo. Sele ce bi rotiral za 180 in pristal se na isti rezini (in ne vzporedni) bi imel zrcaljenje. Poleg tega, verjetno bi se zavedali celotnega 4D telesa, ce bi ga imeli! Mislis da bi s tem ko bi pridelal cisto drugo projekcijo v nasem prostoru novi mozgani, ce bi sploh se bili, razmisljali enako kot prej? Gre za nekaksen filozofski paradoks....

[Gašper]

Seveda je to zgolj šele filozofsko, ampak : a se ti zdi popolnoma nemogoče, da bi se človek kdaj "naučil" četrte dimenzije - tako kot smo npr sprejeli Ajnštajnovo relativnost, ki je napovedala, da pri velikih hitrostih čas teče počasneje. Sprva tega nihče ni verjel, ker je bila to res revolucija v takratnem razumevanju sveta, ampak danes je to že logično. Sam sicer ne razumem, si ne predstavljam nobene 4D slike, toda če bi to ljudje že 100 let gledali, bi se nekoč lahko navadili. In potem bi si laže predstavljali tudi obrat.

Glede delovanja možganov - zakaj ne bi delovali isto. ? seveda bi se zamenjala leva in desna stran, pa kaj ? Jaz ne vidim razloga, da bi se kako uničili.

Je pa res, da bi se lahko pojavili nekje malo odmaknjeni po četrti dimenziji, ampak, če bi videli 4. dimenzijo, a bi se bilo nemogoče premikati po njej ? A se lik g. Trikotnik nikakor ne bi mogel sam pobrati z mize ?

[Gašper]

Sicer pa nam bi lahko pomagala 4D bitja - tako kot smo mi obrnili trikotnik, ker smo ga dvignili z mize, tako bi nek 4DČLOVEK obrnil nas, po mojem nas ne bi pokvaril, ali pač ?

[yocker]

mogoce je ta 4. dimenzija ko se 'potopimo' v svojo zavest... npr. hiptnoza,sanje,obe,... sam primeri.

[Gašper]

A pa se lohk med hipnozo obrneš, tko da če si mel prej za uhan preluknjano samo desno uho, maš potem levega ? Bi rekel, da ne

[Roman]

Sicer pa nam bi lahko pomagala 4D bitja - tako kot smo mi obrnili trikotnik, ker smo ga dvignili z mize, tako bi nek 4DČLOVEK obrnil nas, po mojem nas ne bi pokvaril, ali pač ?

Pravzaprav moramo ugotoviti, da se prostori z različnim številom razsežnosti sploh ne morejo stikati, kaj šele, da bi lahko kaj prehajalo iz enega v drug prostor. Mi v resnici trikotnika sploh nismo mogli obrniti, saj ga nismo mogli prijeti, še dotakniti se ga nismo mogli. Če smo ga vseeno, pa ni šlo za 2D trikotnik, ampak za 3D predmet, ki smo mu v naši površnosti rekli trikotnik. Vse skupaj pomeni tudi to, da če smo prebivalci nekega prostora, ne moremo spoznati prostorov z več ali manj razsežnostmi. V matematiki je sicer to možno, a kaj ko matematični objekti niso realni.

[kren]

Niso realni, so imaginarni?

[Roman]

Ja, dobesedno. So namišljeni, izmišljeni, mišljeni.

[kren]

No jaz sem sicer imel v mislih kompleksna števila in njihove imaginarne komponente... Zaradi groteskno smešne analogije z običajnim pojmovanjem realno-imaginarno in matematičnim realnim in imaginarnim. Kaj ni to hecno, da je matematika tako prikladno orodje za opisovanje narave - pa nima z njo kaj dosti skupnega, vsaj ni videti (razen mogoče logike same?).

[Roman]

Vem, da si imel to v mislih, pa vseeno, realna števila se vendarle navezujejo na neke količine v naravi, imaginarna pa niti to ne. Ja, zanimivo pri matematiki je to, da zelo dobro napoveduje naravo. Nekateri celo mislijo, da se narava ravna po matematiki (ali logiki, ki jo omenjaš). Prej bo res obratno, matematika tako dobro abstrahira naravo, da po eni strani navidez izgublja stik z njo, po drugi strani pa ima neverjetno napovedovalno moč. In brez matematike ne bi bilo niti periodične tabele elementov niti relativnostne teorije.