vojko napisal/-a:Bargo je napisal:
Ah, pa ne spet od začetka. Naravnih zakonov ni, so samo pravila narave in še ta se spreminjajo.
Se strinjam, če mi argumentirano pojasniš, kakšna je BISTVENA razlika med "naravnimi zakoni in pravili narave"...
vojko napisal/-a:Bargo je napisal:
Ah, pa ne spet od začetka. Naravnih zakonov ni, so samo pravila narave in še ta se spreminjajo.
Se strinjam, če mi argumentirano pojasniš, kakšna je BISTVENA razlika med "naravnimi zakoni in pravili narave"...
Mislim, da bo tole pretežko. No lahko pa poskusim.
Beseda zakon asocira na človeka, bitje, strukturo, ki je nekaj zapovedala in služi nekemu namenu.
SSKJ napisal/-a:
1. splošno veljaven pravni predpis z najvišjo pravno močjo, podrejen ustavi:
2. pravilo ravnanja, vedenja, kot ga določa to, kar izraža
4. stalna, nujna zveza med določenimi stvarmi, pojavi v naravi ali kaki dejavnosti:
5. pravilo, načelo, ki je pogoj pravilnosti, vrednosti kake lastnosti, dejavnosti
Mi smo sestavni del narave. Lepo je povedal George Wald: "Snov je dosegla točko, ko začenja spoznavati samo sebe!"
No, velikokrat nas zanese in razmišljamo, da tako, kot je sedaj (vključno z celotno zapisano zgodovino in
interpretacijo prepoznanih informacij iz/v narave(i)!?) je bilo zmeraj in bo zmeraj.
No, če smo natančni, se spomnimo, da ne vemo natanko kako je vse nastalo (10^-43 sek, 380.000 let) in še nekaj drugih malenkosti. Tudi o samem koncu narave imamo bolj bledo predstavo !
Mogoče pa pripisujemo naravi naše lastnosti?!
Še več, govorimo o evoluciji na način, ki včasih vzbudi pomislek, da smo zunaj nje in da jo lahko opazujemo. Še več, napovedujemo celo naslednjo stopnjo, npr. robote.
Govorimo o razvoju, vendar nismo ničesar razvili, kvečemu prepoznali ali odkrili in še to kar nam koristi!
Dopuščamo možnost, da se določeni prepoznani
zakoni dopolnijo,
če se ne skladajo s prepoznanim in videnim v naravi.
Vse to daje občutek, kot da bi mi kreirali naravo in ne ona nas. Obrnili smo ploščo!
Torej naravo doživljamo, kot nekaj izven nas, želimo si objektivnost in prepoznamo, da je ne moremo (še) doseči. Res je, da vsi ti
zakoni delujejo, kar nam še dodatno vliva pogum, da smo na pravi poti. Pa smo res ?
Na aksiome smo pozabili, z kreativnostjo smo postavili nove. Ja in vse to deluje!
Medtem nas je tako zaneslo, da apliciramo prepoznane zakone na celotno naravo, ki je iz dneva v dan večja in se tolčemo po prsih, ko uspemo spraviti "vozilo" na četrti planet. Pri tem pa pozabljamo, da se nam niti sanja ne, kako bi lahko prišli do nam najbližje zvezde, kaj šele do Andromede.
No, kot je videti, bo Andromeda prišla k nam, a ne ?
No, da ne pozabim razbijanja! Razbijamo, da je veselje, da bi na koncu ugotovili, da nimamo česa primiti oz. smo bistvo že zdavnaj spregledali.
Skratka malce več ponižnosti in zavedanja, da narava je in bo in da
dobro deluje tudi brez nas.
Če prepoznamo kakšno pravilo iz narave, ki ustreza in je skladna z našo sliko je to seveda triumf za nas, vendar še zdaleč ne moremo govoriti o zakonih narave, a ne ?
Kvečjemu lahko govorimo o
naših zakonih, ki smo jih
predpisali naravi, da bomo lahko še naprej uspešno prepoznavali lepote(pravila) in čudeže(odstopanja od naših zakonov) narave v vsej naši minljivosti.
Tako, kot si ti omenjal levitacijo, ki bi te prepričala, da vržeš Marx-a v kot, tako ti povem, da bi mene prepričala že razumna definicija zavesti, kot kronski dokaz pa razvoj in izdelava zavestnega bitja. Potem bi tudi jaz začel dvomiti v pravila in sprejel "dejstva" !