Mirko je napisal:
Vera ne vsebuje stvari, ki bi jih bilo mogoče z uporabo znanstvene metode opredeliti kot napačne ali pravilne. Te stvari vsebuje vraževerje.
Mirko, prosim, pojasni mi
koncizno in odločilno razliko med vero in vraževerjem! Hvala že vnaprej!
Žal moramo v vsakdanjem življenju kar pogosto sprejemati stvari, ki niso znanstveno dokazane, niti niso znanstveno dokazljive. Naprimer, če moraš raziskovati okoliščine zločina; poznaš nekaj dejstev, imaš nekaj materiala, zaslišuješ vpletene, ne veš, kdo ti laže. Poskušaš rekonstruirati dogajanje kakor veš in znaš, tudi če imaš na voljo neomejen čas in proračun, se ti še vedno lahko zgodi, da na koncu situacija ni povsem jasna, da si izjave vpletenih še vedno nasprotujejo, da material ne pojasnjuje vsega. Lahko rečeš le, da si po svojih močeh in zmožnostih skušal znanstveno metodo uporabljati kar se da na veliko in temeljito in lahko na podlagi tega napišeš poročilo. Ali bo šel osumljenec v zapor ali ne je pa drugo vprašanje. Zgodilo se je že, da je šel, pa se je po nekaj deset letih izboljšala tehnika (npr. DNK test) in je bil na podlagi ohranjenih materialov in nove tehnike spoznan za nedolžnega. In najbrž se je kdaj zgodilo tudi, da ni šel v zapor, pa je potem ponovil zločin. Saj lahko rečeš, da zaradi takih stvari nočeš biti sodnik in greš namesto prava raje študirat fiziko. Nihče pa ti ne more zagotoviti, da ne boš kdaj po spletu naključij po nedolžnem sedel v zaporu; ne glede na to, da ne sprejemaš nobene stvari, če ni znanstveno dokazana.
Na srečo stvari v pravu pri dokazovanju zločinov ne delujejo tako, kot jih vidiš ti.
Z znanstvenimi metodami se ugotavljajo
dejstva (prisotnost sledov, forenzični dokazi, balistične in druge ekspertize, ipd.). Ta dejstva in okoliščine nato
presoja sodišče v strogo formaliziranem dokaznem postopku, najprej vsak dokaz posebej, nato vse skupaj v dialektični povezanosti. Presoja znanstvenih forenzičnih dokazov, listin, izjav prič in drugih dokazov pa je
akt človeške presoje, subjektivne ocene, skratka podvrženo je vsem tistim napakam, ki so značilne za človeško sklepanje.
Pri tem pa so seveda sodniki vezani na določene varovalke, kot je recimo načelo
in dubio pro reo (v dvomu za obdolženca), kar pomeni, da se noben dokazni dvom ne more razlagati v škodo obtožencu.