Se strinjam. treba je upoštevati, da smo mi kot neka zavedna bitja, pogojeni z delovanjem naših možganov in dojemanje matematičnega prostora-časa, ni nič drugega, kot odsev delovanja naših možganov oziroma materialnih fizikalnih zakonov. Naši možgani in samo telo obstaja in deluje v tej dimenziji, ki ji rečemo prostor-čas.Bargo napisal/-a:S težavo se zavedamo, da smo omejeni na matematični prostor-čas, ki mu pripisujemo dejanskost.
Zaradi takšnega tipičnega načina delovanja možganov, se nam zdi logično le tisto in tista realnost, ki je podrejena samemu delovanju možganov in zavedanja.
Za nas ne more biti nekaj resnično, če tisto ni logično. Pogoj za logičnost pa postavlja delovanje možganov.
Treba je upoštevati, da človek ni ločen od tega vesolja in samih zakonov ali pravil.Seveda je kreator pravil igre tudi igralec, vendar ni nujno, da dejansko igra. Lahko samo opazuje ali se igra razvija v skladu z njegovimi pričakovanji.
No, če sva že pri šahu, bi lahko rekla, da so igralci sami dodali pravilo. Spomni se na Rokado, kjer kralj, pri določenih pogojih, lahko preskoči trnjavo ali pa trnjava kralja.
Sedaj postane igra zanimiva tudi za kreatorja, saj je igro zasnoval na pravilih, ki dopuščajo še možnost spremembe pravil, seveda vse v skladu s pravili. Je kdo zavohal kokice?
Igra je lahko zanimiva samo, če se jo igra po pravilih. Vse, kar hoče delovati izven pravil, kaj kmalu propade. Tako se vesolje vzdržuje in ohranja.
Čeprav imamo le nekaj osnovnih pravil ali zakonov, je lahko igra vedno zanimiva in traja kar nekaj časa. Zato menim, da v vesolju obstaja le nekaj osnovnih pravil, a le zaradi medsebojnih vplivov in različnih kombinacij, to vesolje in sama igra življenja postane tako zapletena in zanimiva.
Življenje samo po sebi že temelji na razvoju in na čim večji raznolikosti. Človek bi moral le na pravilen način usmerjati ta razvoj, da bi bil čim bolj pošten za vse udeležene.Kot je že Vojko lepo povedal, Dobro in Slabo je subjektivna kategorija, torej ocena, ki izhaja iz posameznika in je ni smiselno posploševati, kar tako. Zagotovo pa bi lahko obstajal nek dogovor, kjer bi se vsi strinjali, da je nekaj Dobro in bi tole strinjanje živeli. Problem, ki ga vidim je, kako in kdaj bi izvedeli, da nas to dogovorjeno Dobro ovira pri "napredku"/obstoju? Kdaj in kako torej lahko presežemo dogovorjeno Dobro?
A če je iz neskončnosti, potem nikoli niti ni nastalo, ampak je večno.hm. Videti je, da sprašuješ o času pred našim časom in prostoru pred našim prostorom. Kdo bi to vedel? Mogoče ne bomo nikoli vedeli, mogoče tega sploh ne moremo dejansko izvedeti.
Rečem lahko samo, da je to neka druga možnost začetka našega vesolja in sicer, da nastane iz neskončnosti in ne iz nič.
Kaj veš.....