roberto11 napisal/-a:Bargo napisal/-a:
Ja in ne. Lahko rečeva recimo tako: Kar je dobro(koristno) zame je tudi dobro za druge? Ali pa kar je (koristno)dobro za druge, je dobro(koristno) tudi zame?
V obeh primerih lahko rečeva, da sva sebična, saj iščeva korist zase, a ne?
Pa ja ne misliš, da občutke generira sebičnost?
To že, a je treba v tem primeru prav tako upoštevati relativnost. Če je nekaj dobro tudi zate, kar je dobro zame, boš me dojemal manj sebičnega ali pa celo altruističnega, če bom delal tisto, kar si sam želiš.
Relativnost vsekakor, saj imamo opraviti z posameznikom(možgani), ki ga sestavlja neke vrste želja po objektivnostji in lastna sub
jektivnost. Obe (a)
ktivnosti je pridobil in pridobiva večinoma z življenjem v okolju, a ne?
Karkor hitro imamo dva čoveka, lahko ima 4 svetove, a ne?
Recimo, pri neki skupini N ljudi, gre za 2*N svetov, ki jih teoretično lahko zmanjšamo na N+1 svet in samo špekuliramo lahko, da je limita 1 sam svet, a ne? Tako, kot posameznike loči prostor, prav tako skupine loči prostor in tako med skupinami samo ponoviva vajo. Če je vsaka skupina, ki recimo šteje Z članov, poenotena glede neke objektivnosti in imava K skupin, potem imava lahko spet K različnih svetov. Ponoviva igro in na koncu lahko dobiva spet K*Z+1 svet. Problem je, da se vse nenehno spreminja in zato je težavno ohranjati skladnost med subjektivnostjo in objektivnostjo posameznika. Svetovi torej razpadajo od znotraj in posledice so vidne zunaj, kot tekme, boji in vojne.
roberto11 napisal/-a:
Človek se ne zaveda lastne sebičnosti, saj za svoja dejanja vedno najdemo bolj ali manj dober razlog. Vse je odvisno od našega programa oz. prepričanj, ki določajo način realizacije naših potreb.
Vsaka struktura, tudi človek, je v principu nastala zaradi združevanja,(Prostor: Energija->atom(struktura)->molekula->...->človek) in ohranjanje strukture omogoča pretok energije. Vse kar je, je dejansko energija in v energiji ni sebičnosti, zato bi morala nekako nastati, a ne? Sebičnost nima neke vloge, saj je energije ni mogoče porabiti, kot tudi ne zadržati, prav zaradi ne nehnega spreminjanja,a ne?
Če še bolj globoko razmisliva, nobena struktura ne more nastati, če ne sodeluje s strukturo, ki ima nasprotne lastnosti. Potencialna energije in kinetična energija, "Adam in Eva" vesolja.
roberto11 napisal/-a:
Občutke na splošno generira naše telo, med drugim tudi zaradi potreb ali sebičnosti.
To že. Četudi mogoče gre za sebičnost, lahko ugotoviva, da lahko gre tudi za sočutje, družabnost in nasploh obstoj. Če bi obstajal samo TI, sploh ne bi mogel vedeti, da obstajaš, a ne?
roberto11 napisal/-a:Bargo napisal/-a:
Tako je. Problem je, da niti ne vemo kdo ali kaj dejansko smo. Kdo sem jaz?
V tem primeru prav tako lahko rečemo, da po dejanjih spoznamo akterja ali ustvarjalca.
Informacija in komunikacija (sprejem, interpretacija,pomen)!
roberto11 napisal/-a:
Nerealne predstave o temu kdo sem, pa nastanejo zaradi zanikanja ali nepriznavanja soodgovornosti pri določenih dejanjih. Izogibamo se vsemu, kar nam vzbuja slabe občutke in s tem popačimo podobo o sebi.
Bojim se, da velikokrat in veliko ljudi preskoči temelj, osnovno šolo če želiš in se dojema tako, kot ga dojemajo drugi. Sprašuje se od kod je prišel, kam je namenjen, redko pa kdo ali kaj sploh dejansko je? Videti je, mu drugi povedo
kdo je, ki tudi velikokrat sami ne vedo kdo so, hecno ne.
roberto11 napisal/-a:Bargo napisal/-a:
Seveda, saj lahko vesolje ali naravo definirava kot: energija, struktura in informacija, a ne?
Ja. In samo aktivnost ali "živost" določa količina energije, ki se pretaka in transformira, ne pa količina nakopičene energije.
Tako je. Samo poglej koliko življenja je v "knjigah" in iz knjig. Ne nazadnje tudi tukaj na tem mestu!
roberto11 napisal/-a:Bargo napisal/-a:
Prehitro zaključuješ, ker ti podani argumenti ne vzdržijo.
Se boš moral še malce potruditi. No, kaj sploh je ljubezen?
Kateri argumenti pa ne vzdržijo ?
Ni nesebične ali brezpogojne ljubezni, ker je naš um, ki je sestavljen iz prepričanj, en sam kup pogojev.
Ah, nismo neke vrste fiksni računalniki, z algoritmi, ki vsebujejo kvečemu vejitve. Tukaj nastopi resničen problem, saj poleg materialnih možganov, mora obstajati še nekaj, nek proces, algoritem ali kaj vem kaj, ki dejansko sprejema odločitve, tako kot jih sprejema. Mehanizem tega ni (še) poznan tako, da ...
roberto11 napisal/-a:
Ne moremo sprejeti vsega.
No, lahko pa se
učimo sprejemati in bomo videli, kako daleč lahko pridemo, a ne?
roberto11 napisal/-a:
Še sami sebe ne.
Ja, žalostno. Vendar se mogoče ne sprejmemo, ker nas drugi opisujejo in zagotovo čutimo in vemo, da takšni nismo. To je potrebno sprejeti in narediti domačo nalogo,a ne?
roberto11 napisal/-a:
Seveda obstajajo razni "altruisti", ki se razdajajo in delajo dobrodelna dela. A to samo zato, ker so prepričani, da je tako prav. Torej od tega imajo korist. A jih zaradi relativnosti dojemamo kot nesebične.
Vidiš že pripisuješ in ocenjuješ druge, da bi obstal pri svojem sebičnem in koristnem.(genu)
roberto11 napisal/-a:
Ljubezen je skupek občutkov, ki nam odsevajo situacijo ali okoliščine, ki nam omogoča čim boljšo realizacijo samih sebe.
Zato se ne zaljubimo v napačne, ampak jih napačne dojemamo zaradi tega, ker se soočimo s svojim skritim (negativnim) delom sebe.
Verjetno, vendar ljubezen je potrebno doživeti, da bi jo dojeli in vendar je ne moremo razumeti. Ljubezen bi lahko bila, čista oblika dobrega, a ne?