A torej ideologija parazitira ne glede na to kakšno obnašanje povzroča?
Kako pa bi se človek obnašal povsem brez teh parazitov? Lahko takšen sploh obstaja?
Meni se zdi čudno da za ideologijo pravijo da parazitira, torej (negativno) vpliva na obnašanje človeka...tvorjenje ideologij je posledica težnje po preživetju v svetu pomešane z lastnostmi človeškega uma.
Od kod pa so prišli memi?
Smisel življenja
No, če bi bilo od ideologije kaj koristi, bi najbrž morali govoriti o sožitju.mriz napisal/-a:A torej ideologija parazitira ne glede na to kakšno obnašanje povzroča?
Dobro vprašanje. Drugo vprašanje je, kako (pravočasno) razlikovati med dobrimi in slabimi idejami (pri pogoju seveda, da se da dobro razlikovati med dobrim in zlim). Vse nas namreč skušajo prepičati, da so dobre in koristne.Kako pa bi se človek obnašal povsem brez teh parazitov? Lahko takšen sploh obstaja?
Od življenja v družbi.Od kod pa so prišli memi?
Saj pomoje od ideologije je korist, ampak pač samo za posameznika ali točno določeno (manjšo) skupino.Roman napisal/-a:No, če bi bilo od ideologije kaj koristi, bi najbrž morali govoriti o sožitju.
Ja, v družbi, v kateri genetsko določeno hočemo (moramo) živeti. Torej je tvorjenje memov le posledica interakcije z naravo, ljudmi in samim seboj.Od življenja v družbi.
Zakaj bi se potem memi, ki so posledica interakcije, katere način je posledica genov, obrnili proti genom?
Interakcija verjetno deluje v smeri zadovoljevanja potreb po družbi. Religiozni sistemi so se razvili med drugim tudi za ohranjanje stabilnosti v družbi, torej zaradi težnje po družbi, ki pa sama po sebi naravno v primeru ljudi ne more biti stabilna, ker je pač človek z svojimi možgani nekaj posebnega.
Torej bi rekel da ni problem v memih ki parazitirajo uboge gene, ampak so geni tisti ki v primeru človeka tvorijo gnilo kombinacijo, ki dolgoročno ne klapa. Torej... človek je evolucijska napaka?
Potem tudi ne moremo govorit o slabih/dobrih ideologijah, ker je vsaka ustvarjena za ohranjanje stabilnosti v družbi, problem je v tem da je takih ideologij na tisoče in vsaka gnjavi svojo verzijo stabilnosti, med seboj pa se grdo gledajo.
Če gledaš tako, da skupina ljudi (družba) lažje preživi kot posameznik, in predpostaviva, da ideologija to skupino povezuje, potem je ideologija kajpak pozitivna, lahko bi trdil, da v tem primeru memi podpirajo gene. Še posebej to velja za po mojem mnenju nabolj razširjen mem "množite se".
Ampak težava pri ideologijah je ta, da razlikujejoe med "mi" in "vi", da smo "mi" boljši od "vas", celo v taki meri, da "vas" lahko iztrebimo. No, seveda lahko tudi tu vidimo boj za preživetje, torej nekaj povsem genskega. Ali pa gre za spopad memov?
Ampak težava pri ideologijah je ta, da razlikujejoe med "mi" in "vi", da smo "mi" boljši od "vas", celo v taki meri, da "vas" lahko iztrebimo. No, seveda lahko tudi tu vidimo boj za preživetje, torej nekaj povsem genskega. Ali pa gre za spopad memov?
Če ideologija tvori stabilno družbo, če nudi ugodnosti, zadovoljitev potreb tej določeni skupini, bi mogoče, če zamižiš na eno oko, v ideologiji lahko videl podobnost s teritorijem (ker namreč ideologija predstavlja podobo sveta, resničnosti ter določa njegovo delovanje) in skupinami živali znotraj iste vrste, ki se med seboj bojujejo za ta teritorij. Vsaka skupina živali hoče teritorij širiti (ker je to za njih dobro), na svojo skupino gleda kot "mi", na nasprotno kot "vi", vmes pa, v želji (ali potrebi) po širjenju teritorija, zaničuje drugo skupino (brez prepričanja v smislu "mi smo boljši" ne bi prišlo do širjenja in uničenja druge skupine, prej zlitja v eno), ali pa, normalno, postavlja svoje interese in potrebe na višje mesto kot interese in potrebe druge skupine.Roman napisal/-a:Ampak težava pri ideologijah je ta, da razlikujejoe med "mi" in "vi", da smo "mi" boljši od "vas", celo v taki meri, da "vas" lahko iztrebimo. No, seveda lahko tudi tu vidimo boj za preživetje, torej nekaj povsem genskega. Ali pa gre za spopad memov?
Ali gre v tem primeru za spopad teritorijev?
No, teritoriji se ne morejo spopadati. Lahko pa se, hm, psihotoriji.mriz napisal/-a:Ali gre v tem primeru za spopad teritorijev?
Ampak pri ohranjanju družb sva gledala le en vidik problema. Drug vidik pa je recimo, ko ti jumbo plakati (ali katerikoli drug medij) svetujejo nakup tega ali onega, pa greš in kupiš, čeprav morda niti tistega ne potrebuješ. Seveda je to za prodajalca dobro, ampak kaj pa za kupca, kaj pa za celotno družbo? Tu se en parazit (prodajalec) zvijačno okoristi z uporabo drugega (mem). Z "biološkega" stališča ima seveda vsak pravico biti parazit, kakor ima gostitelj pravico, da se parazita znebi.
Zakaj teritoriji ne psihotoriji pa ja? V obeh primerih gre za spopad med načini ali sredstvi za zadovoljevanje potreb oziroma direktno med tistimi bitji, ki svoja sredstva uporabljajo. Ali pa si jaz "spopad memov" napačno predstavljam, torej v smislu neodvisnosti od tistih, ki meme uporabljajo.Roman napisal/-a:No, teritoriji se ne morejo spopadati. Lahko pa se, hm, psihotoriji.
Glede jumbo plakatov...če prodajalec kupcu vsiljuje želje po (glede na neodvisnega opazovalca) nepotrebnih stvareh, še ne ruši ravnotežja večje družbe, ampak posameznika in osebno neravnotežje posameznika znotraj družbe same družbe oziroma družbene ideologije ne more sesut (razen pri kakšnih diktatorjih, ampak tile so večinoma itak že neuravnoteženi). Za celotno družbo torej to ni slabo, niti ni dobro, se pač ne pozna (na njeni ideologiji...vsaj ne tako zelo). Sicer pa je rušenje ravnotežja bodočega kupca v večini primerov kratkotrajno, ker kupec nakup opravi in je srečen, čeprav spet samo do naslednjega plakata, potem se postopek ponovi...no, potem ni kratkotrajno, posameznik pod vplivom prodajalcev niha med potrebo in ugodjem (če si ugodje lahko privošči).
No, takšno mini parazitstvo je dobro za posameznika (prodajalca), za njegov osebni obstoj znotraj družbe. Vsak mora osebno nekako preživeti, a ne...če mu kupec nasede, je to njegov problem. Sicer pa je velika verjetnost da je tudi on mini parazit, pač na drugem področju, kjer to ni tako očitno. Torej vsak posameznik živi na račun potreb drugih, pa če te potrebe ustvari sam ali ne.
Potreba po družbi je samo ena izmed mnogih potreb, ki skozi proces zadovoljevanja v človeku tvorijo meme.
Torej če se družbene ideologije grdo gledajo skozi različne družbe, se osebni memi gledajo grdo skozi posameznike...eni so za ohranjanje družbe, drugi za ohranjanje posameznika.
Teorija o Smislu življenja
Tvoja teorija je, da je edini smisel življenja (človeka) ohranjanje potomstva, in da imajo muhe ter rastline enak smisel kakor ljudje.
1.Z biološkega aspekta, bi se kar strinjal s tabo, saj je vsak smisel življenja v življenju samem (življenje =pojav, ki se izraža s sposobnostjo presnavljanja, rasti, razmnoževanja) torej tudi v ohranjanju potomstva (ohranjanje vrste). To ti priznam, da si kar pravilno ugotovil.
2.Trdiš, da vesolje, pravtako kakor človek nima smisla, kar pa ne podkrepiš, in tudi če vesolje nima smisla, ne pomeni, da ga ne zato ne bi mogel imeti človek.
3.A mogoče kdo pogreša mamute, dodoje, javanske tigre, moe, dinozavre in še mnogo drugih izumrlih živali? Vprašanje je seveda retorično.Ne vem, zakaj bi bilo pogrešanje stvari ali živali, ali človeka nujni pogoj za njegov smisel.
4.Vmes še podajaš neke teorije o črnih luknjah, velikih pokih, o niču, o večnem vračanju.....verjetno misliš povedati, da vesolje (kot ga poznamo) ni večno, kar pomeni, da tudi človeštvo ni večno. Torej po tvoje smisel lahko pripišemo le nečemu kar je večno.Zakaj bi pa nevečne stvari bile brez smisla.Tudi velikost nima nobenega pomena na smiselnost nečesa.
5. Najprej trdiš, da je smisel človeka ohranjanje vrste, kasneje pa praviš da je človek brez smisla. Odloči se kaj želiš zagovarjati.
6. Proti koncu praviš, da je vesolje (kot) le en velik človek.- Zmotna analogija s katero prideš do sklepa, da je več vesolij, kakor je več ljudi.
Preidimo k stvari: NE morem in se tudi NE strinjam s tvojo teorijo o smislu (človeškega) življenja.
Cenim tvoj trud, teorija pa ni dobra.
Spregledal si poglavitno poanto smisla. Nisi se vprašal, kaj nas loči od muh in rastlin... Če hočeš določiti smisel našega (človeškega) življenja, se moraš najprej povprašati po smislu človeka.
V grobem rečeno je smisel muhe mušjost, smisel psa pasjost, smisel človeka človeškost. Smisel človeka, pravtako kakor vseh drugih živih bitij, je da živi in to pomeni, da ohranja svojo vrsto.(kot sem že prej povedal si to pravilno ugotovil)
Vendar je smisel človeka veliko obsežnejši pojem. Ljudje imamo razum, imamo svobodno voljo,smo avtonomni, z razumom ločimo med dobrim in zlim, (moralna intuicija,odgovornost) ter se lahko zanju zavestno in zavedno odločamo, medtem, ko živali vodi slepi nagon. Mi se lahko nagonu, željam, strastem upremo, živali se same ne morejo, da pri rastlinah ne moremo niti govoriti o kakršnih koli nagonih.... Čustvujemo v neopisljivo večji meri, ljubimo, si pomagamo,vrednotimo stvari(in s tem ne mislim le predmetov), mislimo, premišljujemo, umujemo, ustvarjamo tudi na znanstveni ali umetnostni ravni...
Obstaja pa še en črn madež v knjigi človeštva. Ljudje lahko sovražimo, zavestno mučimo in ubijamo druge ljudi in živali (iz koristoljubja, iz strasti, iz maščevanja, iz verskih razlogov, iz zabave), medtem, ko živali to počnejo le zaradi zaradi hrane, zaradi nagona preživetja, ki so, ga pravtako kakor mi pridobili tekom evolucije.
In če me kdo sedaj, ko poznamo smisel človeka povpraša po smislu človeškega življenja, bi mu odvrnil....
Smisel življenja je, da si vsakdo sam poišče svoj smisel in ga živi.
1.Z biološkega aspekta, bi se kar strinjal s tabo, saj je vsak smisel življenja v življenju samem (življenje =pojav, ki se izraža s sposobnostjo presnavljanja, rasti, razmnoževanja) torej tudi v ohranjanju potomstva (ohranjanje vrste). To ti priznam, da si kar pravilno ugotovil.
2.Trdiš, da vesolje, pravtako kakor človek nima smisla, kar pa ne podkrepiš, in tudi če vesolje nima smisla, ne pomeni, da ga ne zato ne bi mogel imeti človek.
3.A mogoče kdo pogreša mamute, dodoje, javanske tigre, moe, dinozavre in še mnogo drugih izumrlih živali? Vprašanje je seveda retorično.Ne vem, zakaj bi bilo pogrešanje stvari ali živali, ali človeka nujni pogoj za njegov smisel.
4.Vmes še podajaš neke teorije o črnih luknjah, velikih pokih, o niču, o večnem vračanju.....verjetno misliš povedati, da vesolje (kot ga poznamo) ni večno, kar pomeni, da tudi človeštvo ni večno. Torej po tvoje smisel lahko pripišemo le nečemu kar je večno.Zakaj bi pa nevečne stvari bile brez smisla.Tudi velikost nima nobenega pomena na smiselnost nečesa.
5. Najprej trdiš, da je smisel človeka ohranjanje vrste, kasneje pa praviš da je človek brez smisla. Odloči se kaj želiš zagovarjati.
6. Proti koncu praviš, da je vesolje (kot) le en velik človek.- Zmotna analogija s katero prideš do sklepa, da je več vesolij, kakor je več ljudi.
Preidimo k stvari: NE morem in se tudi NE strinjam s tvojo teorijo o smislu (človeškega) življenja.
Cenim tvoj trud, teorija pa ni dobra.
Spregledal si poglavitno poanto smisla. Nisi se vprašal, kaj nas loči od muh in rastlin... Če hočeš določiti smisel našega (človeškega) življenja, se moraš najprej povprašati po smislu človeka.
V grobem rečeno je smisel muhe mušjost, smisel psa pasjost, smisel človeka človeškost. Smisel človeka, pravtako kakor vseh drugih živih bitij, je da živi in to pomeni, da ohranja svojo vrsto.(kot sem že prej povedal si to pravilno ugotovil)
Vendar je smisel človeka veliko obsežnejši pojem. Ljudje imamo razum, imamo svobodno voljo,smo avtonomni, z razumom ločimo med dobrim in zlim, (moralna intuicija,odgovornost) ter se lahko zanju zavestno in zavedno odločamo, medtem, ko živali vodi slepi nagon. Mi se lahko nagonu, željam, strastem upremo, živali se same ne morejo, da pri rastlinah ne moremo niti govoriti o kakršnih koli nagonih.... Čustvujemo v neopisljivo večji meri, ljubimo, si pomagamo,vrednotimo stvari(in s tem ne mislim le predmetov), mislimo, premišljujemo, umujemo, ustvarjamo tudi na znanstveni ali umetnostni ravni...
Obstaja pa še en črn madež v knjigi človeštva. Ljudje lahko sovražimo, zavestno mučimo in ubijamo druge ljudi in živali (iz koristoljubja, iz strasti, iz maščevanja, iz verskih razlogov, iz zabave), medtem, ko živali to počnejo le zaradi zaradi hrane, zaradi nagona preživetja, ki so, ga pravtako kakor mi pridobili tekom evolucije.
In če me kdo sedaj, ko poznamo smisel človeka povpraša po smislu človeškega življenja, bi mu odvrnil....
Smisel življenja je, da si vsakdo sam poišče svoj smisel in ga živi.
debal prav imas vsak naj najde svoj osebni smisel zivljenja ..ce bi bili rastile bi vegetirali ...ce bi bili zivali bi le ziveli ...in ker smo ljudje ...pa razglabljamo ,mislimo,socustvujemo,cutimo....ljubimo ali sovrazimo..
torej smisel cloveka je z razliko od rastline (vegatiranje)....se ta da cutimo in se ucimo vec zaznamo ....zivimo na drugem nivoju kot rastlina...
torej smisel cloveka je z razliko od rastline (vegatiranje)....se ta da cutimo in se ucimo vec zaznamo ....zivimo na drugem nivoju kot rastlina...