Problemi napisal/-a:Ne razumem v kateri točki se strinjaš z Romanom, saj on nikakor ne trdi, da nihče ni samo filozof in nihče samo znanstvenik. Prepričan sem, da se Roman s to formulacijo ne bi strinjal. Tudi sam se ne, nikakor. Ne vidim prav nobene nuje, da bi moral biti nek recimo fizik tudi filozof. Seveda je to lahko, recimo že v Sloveniji poznamo filozofe, ki so končali fiziko na FMF, evo urednik Kvarkadabre Sašo Dolenc je eden takšnih. Je pa res, da ne poznam primera, da je nekdo končal filozofijo in potem doktoriral fiziko. Ampak to je resnično nepomembno, gre zgolj za to, da je tvoja trditev vse preveč new agovska, saj skušaš enačiti in v isti koš metati tisto za kar ni nobene potrebe, da bi tako obravnavali.
A ti zdaj govoriš neki izobrazbi ali nazivih ?
Citiral sem Romanovo trditev, da filozofija obravnava stvari, ki jim (še) znanost ni kos. Zato ni možno potegniti neke stroge ločnice, saj nihče ne razmišlja samo filozofsko in nihče samo znanstveno. Vsak izmed nas se sprašuje o smislu, bogu, čustvih...In vsak izmed nas svoja stališča utemeljuje na znanstvenih dognanjih.
Mar tisti, ki se ne ljubijo ne morejo imeti ljubezni do modrosti. Filozofom, sicer gre tu za mojo špekulacijo in verjetno neopravičeno posploševanje, je ljubezen do sebe praviloma tuja. Ne vedo kaj početi s tem.
Ne vem, zakaj bi jim bila tuja....Filozofija je razmišljanje o sebi in iskanje smisla. Je način kako sebi dati pozornost in s tem občutek ljubezni.
Človek, v pomenu subjekt, je vendar podružbljen oziroma, subjekt je vedno produkt družbe, kulture. Izhajati iz sebe pomeni izhajati iz družbe, kulture (ideologije), ki te je poglavitno determinirala. Torej ne obstaja lastna modrost, ta je vedno skupna, je skupek mnoštva modrosti, če se tako izrazim.
Seveda človek izhaja iz družbe, vendar ne moreš vseh subjektov poenotiti, ker potem več ima smisla govoriti o subjektih.
Še vedno je vsak izmed nas individualen, s svojimi izkušnjami in družbenim okoljem, ki vsakega izmed nas naredi posebnega. Če boš poznal mene, še to ne pomeni, da poznaš sebe.
Kaj je logičnega na tebi? Zdaj, če sprejmeva evolucijo oziroma evolucijsko teorijo, kot tisto teorijo, ki pravilno opisuje razvoj "živih" bitij, in če v to zgodbo vključiva logiko pridemo v enem koraku do kreatorja, demiurga. Namreč nekdo je moral svet kreirati po njemu logiki.
Svet se lahko sam kreira, zato nek samostojni kreator ni nujen.
Kaj vse je logičnega, pa razlagamo z znanstvenimi metodami in ustvarjamo logične stvari. Računalnik je ena sama logika.....
Zopet te ne razumem. Hudiča, pa saj nimamo situacijo, ko bi nekdo prezentiral neko idejo ali teorijo potem bi pa le to ocenjevali, z eksperimenti, ali gre za filozofijo ali znanost. Filozofija, kot veda, je dokaj dobro definirana. Znanost kot skupek ved oziroma disciplin je prav tako dobro definirana. So znanstvene discipline, ki so s svojo metodo zelo rigorozne, in te (seveda subjektivno) ocenjujemo za objektivne, recimo fizika, kemija, astronomija ipd., so pa tudi znanstvene discipline, ki ne dosegajo take rigoroznosti, pa so kljub temu del znanosti, recimo medicina, ekonomija, agronomija ipd.
Seveda ne razumeš, ker govoriš o nekih definicijah pojmov in poimenovanju. Saj ne debatiramo o definicijah, ampak o idejah in o tem ali neko razmišljanje spada med filozofsko ali znanstveno. Ker drugače je trditev, da filozofija obravnava stvari, ki še jih znanost ni dognala, nesmiselna.
Seveda pa obstajajo različni nivoji, saj človek ne pozna popolne teorije. Zato nerigorozne znanosti, kot jih omenjaš, dopuščajo več prostora za filozofska razglabljanja.
To seveda ni res. Znanost vse zgoraj našteto zelo dobro razloži. Problem je zgolj v tem, da se določenih pojavov ne more obravnavati z uporabo objektivne znanstvene metode. Recimo, kot sem že omenil, subjekt.
Kaj je dobro ali ne dobro, je relativno. In ravno to, da teh pojavov znanost ne more obravnavati z objektivnimi metodami, dokazuje, da je potrebno razlage še precej dopolniti.
Zato pa jih potem filozofi razlagajo na svoj način.
Doživljanje česar koli je vedno subjektivno. Torej, če se navežem na enega od mojih prejšnjih stavkov, je doživljanje vedno podružbljeno. Na to temu ima Vesna V. Godina zanimivo predavanje, ki ga je izvajala na "društvu ateistov". Če te zanima ti lahko objavim link. Ena od njenih trditev je, s katero se povsem strinjam, da je edini objektiven pogled, torej doživljanje, človeka v obdobju po rojstvu, v obdobju pred vstopom v simbolno.
Tudi po rojstvu je človek že edinstveno živo bitje, ki se rodi v svojem prostoru-času in s svojo kombinacijo genov, zato se ne strinjam z V. Godino.
Razlika je potem v tem, da še človek tega ne zna izraziti, zato se o tem spet pojavljajo špekulacije.
In smisel je? Kot vidim, želiš reči kolikor ljudi toliko smislov. Si kdaj pomislil, na kakšen način in koliko ti različne ideologije "usmisljujejo" tvoje življenje? In da to, na isti način, počnejo tudi drugim ...
To bi moral vsak zase vedeti kaj je (njegov) smisel.
Če neki obupani osebi povem kaj je moj smisel, še zaradi tega tista oseba ne bo našla v tem svojega smisla.
Skupna točka je res občutiti ljubezen in zadovoljstvo, vendar je za realizacijo tega skoraj toliko načinov, kot je ljudi.
Žal ni prav nobene podlage, da bi lahko odmislili kvantni svet. Zakaj bi ga sploh odmislili?
Dokler ni teorije, ki bi nam omogočila v kvantnem svetu razumeti logiko, je zaenkrat ta svet potrebno odmisliti, ker nimamo nobenih dokazov. Če kdaj bodo ali pa ne, pa ne vem. O tem lahko debatiramo ali filozofiramo v neskončnost.