Roman napisal/-a:Odgovor tebi, problemi, mi vedno vzame veliko časa. Pač ne gre drugače. Tudi sem še kaj dolžen, a se bojim, da bo pri tem ostalo.
Moral ti bom, z veseljem, vrniti kompliment, vidim da tudi mene čaka kar nekaj dela.
Če je smisel metode spoznati resnico, potem ne poznam druge metode. Je pa seveda vprašanje, kaj ljubezen do modrosti pod modrostjo misli.
Ma ravno to okoli resnice je srž problema. Ravno pri obravnavi resnice se pokažejo različne ideologije, ki usmerjajo fokus, kaj sploh je ta resnica. Vzemiva za primer potres. Znanost je vzroke za ta pojav zelo dobro opisala. Ampak ali je resnica določnega potresa zgolj to, kar je o le tej povedala določena veda, ki se pač ukvarja s tem področjem? Verjetno ne.
Nisem čisto prepričan. Pogosto pa opazim, kako kak filozof poudari omejitve in pomanjkljivosti znanosti in pozabi pomesti pred svojim pragom.
Vem kaj želiš reči, ampak tu ne gre za tekmovanje, temveč zgolj za iskanje odgovorov na epistemološka vprašanja. Praviloma ti filozofski razmisleki hudujejo znanstvenike, predvsem z naravoslovnega področja, ampak njih jeza je povsem neopravičena. Konec koncev je na določene omejitve opozoril matematik (Gödel).
Ja, če gre za znanstveno disciplino. Mi daš primer, kjer to bolje uspe filozofiji?
Sem ga že podal, torej
subjekt. Seveda ne trdim, da je obravnava le tega nujno in izključno v domeni filozofije, nikakor ne, ampak objketibni metodi moderne znanosti ta preprosto uhaja. Ne da ga ne obravnava, sploh ne, s svojim metodološkim doktrinalom ga ne more adekvatno "zaobjeti", se izmika. Potem bi omenil še recimo poezijo. Verjetno bi se našlo še kaj. No moram omenti ontologijo in epistemologijo, etiko, politiko, estetiko ...
Kakšno korist naj bi imela znanost od filozofije?
Hudiča, pa saj si radikalen utilitarist. Zakaj se sprašuješ o koristi? Saj ni naloga filozofije koristiti znanosti. Še enkrat, filozofija je znanstvena disciplina. Človeku lahko, ni pa nujno, koristi zgolj skupek vednosti, ki jih sproducirajo vse znanstvene discipline.
Takih filozofiranj je polna zgodovina, seveda pa ni vedno očitno, da predmeta modrovanja morda ni.
Te lahko zdaj jaz pozovem, da poveš en primer. Verjetno ti ne bo težko, saj praviš, da jih je zgodovina polna.
Mar gre pri ekonomskih in političnih vedah za filozofijo?
Ne mešaj filozofije politike, med katere spada tudi politična ekonomija in ekonomskih ved in političnih ved. Marxov kapital je filozofsko delo, obravnava pa politično ekonomijo
Področje najbrž ni dobra beseda. Kaj recimo raziskuje etika? Ključna pojma sta dobro in zlo. Če prav razumem, ni kakega konsenza o tem, kaj bi oboje pomenilo, kaj šele, da bi vsem pomenilo isto. Niti ni čisto jasno, ali to, kar pojma označujeta, v resnici obstaja.
Hvala, resnično nisem pričakoval od tebe, da mi boš, verjetno nevede, pritrdil, zakaj filozofija in da le tej ni preostalo obravnavati zgolj
smisel. Vse kar se zgoraj sprašuješ ne moremo obravnavati z objektivno metodo. Zato (med drugimi vedami, ki to obravnavajo) filozofija.
Za estetiko najbrž velja nekaj podobnega, čeprav menim, da je bolj oprijemljiva. Preden ti torej priznam, da taka področja pomenijo realno eksistenco predmeta filozofije, bi morala marsikaj razčistiti, če bi seveda to sploh bilo izvedljivo.
Tudi dobro in zlo sta povsem realna/resnična, saj sodimo o realnih/resničnih dogodkih. "Problem" je v tem, da so naše sodbe teh realnih/resničnih dogodkov arbitrarne. Torej ne gre za to, da estetika nudi realne predmete obravnave, etika pa ne.
Seveda nikomur ne morem prepovedati, da karkoli misli in govori. Podvomiti pa smem o naslovu oziromas imenu, iz katerega se kaj misli in govori.
Smeš, seveda smeš dvomiti, pravzaprav moramo dvomiti.
Nihče. Nekatere stvari so nespoznatne.
Roman oprosti, to je pa teološki argument. Za znanost ne obstajajo a priori nespoznatne stvari. Lahko smo tehnološko omejeni - čeprav
vojko pravi, da že obstaja civilizacija tipa III
- ampak v osnovi je znanosti vse spoznatno.
Hm, večinoma so filozofirali ljudje, ki jih gon po preživetju ni preveč obremenjeval.
Okoli tega gona se ne razpravlja. Vse nas
goni, če se malce čudno izrazim.
Kaj pa ti še omogoča mišljenje?
Izključno sposobnost možganov sprejeti, obdelati in poslati informacijo.
Logika in jezik (in mišljenje) se razvijajo skupaj in niso eden drugemu vzrok. Vzroke bi kvečjemu pripisal že omenjenima gonu in radovednosti.
Bom o tem še malce premislil in v nadaljevanju pogovora skušal pojasniti svojo pozicijo. Moti me ta tvoja formulacija, namreč pri logiki, tako na prvo žogo, imam občutek, da gre vedno za ugotovitve za nazaj, in pa da gre pri logiki pravzaprav za koncept, kar pa za jezik nikakor ne moremo trditi. Ampak kot sem rekel, še malce premislim.
Je ne postavljam. Je.
Kje je ta meja? In pa, lahko da si mi že povedal v predhodnih pogovorih, pa bi te vseeno prosil, če to storiš še enkrat, kaj tebi sploh označuje pojem znanost?
Se strinjam. In kaj je tedaj pri tem še filozofskega?
Refleksija. Bom citiral:
"Ko enkrat začnemo razmišljati o najsplošnejših temah, ki obstajajo, si začnemo zastavljati vprašanja. Ko se npr. fizik ukvarja z osnovnimi lastnostmi materialnih teles, biolog z živimi bitji se filozof narave ukvarja z naravo v celoti. Fizik in biolog npr. predpostavljata, da eni dogodki povzročajo druge, psiholog se sprašuje, kako možgani vplivajo na naše psihično življenje. Vprašanji, ki si jih tu postavlja filozof narave, pa sta veliko splošnejši, in sicer: »Kaj pomeni povzročati?« in »Ali je psihično različno od fizičnega (možganskega) ali ne?«. Filozofija obravnava tudi teme, ki so splošnejše od povzročanja ali odnosa med psihičnim in fizičnim, recimo, vprašanje obstoja ali biti. Pri raziskavi stvarnosti, pa se pojavi, prejkoslej, tudi vprašanje: » Kako lahko to stvarnost sploh spoznamo?«, torej eno izmed ključnih filozofskih vprašanj." (N. Miščević, ... [et al.], Filozofija za gimnazije)
Seveda. Izhajajo iz znanstvenih spoznanj, žal pa se tega niso držali in so nazadnje zašli v mistiko.
Kaj pa vem koliko je Engels izhajal prav iz znanstvenih spoznanj, seveda tudi, ampak ne gre za to. Nisem pa prepričan, če te razumem, kaj želiš reči s tem, da so zašli v mistiko?
In za kaj gre pri pomenih? So vzrok ali posledica? Ali dejstvo, da je človek obseden s pomeni, pomeni, da so pomeni realni in ne izmišljeni? Jaz trdim, da pomenov ni, torej so primeren predmet filozofije.
Pomeni so (možni) opisi/razumevanje/definiranje različnih pojavov. En dogodek oziroma pojav ima pač lahko različne pomene, povedano drugače, lahko ga razumemo na različne načine. Ne moremo postaviti enoznačne resnice glede tega dogodka oziroma pojava,
Ne razumem, kaj me sprašuješ glede vzroka in posledice.
Saj, če je nekaj izmišljeno je kljub temu realno. Ti zadevi s ene izključujeta. Laž ali čista izmišljotina je vendarle realna. Pred časom ste razpravljali o neki "teoriji", ki je realna, obstaja, pa je čisti izmislek.
Kako ni pomenov? Hudiča, ali govoriš o več "svetovih", in so pomeni del onega drugega, tretjega?
In zakaj temu sploh še reči filozofija?
Pa saj antropologiji in ostalim naštetim ne rečem filozofija. Filozofija je dovolj dobro definirana, da ni nobenih dvomov glede le te, tako kot antropologija ...
Mah, nič posebnega
Cilj je teme, da nam prođe vreme