Roman napisal/-a:Skušam uganiti, kaj bi lahko o potresu dejal še kdo izven znanosti. Če razglablja o vzrokih, je najbrž že vse povedano. Posledice torej? Ampak ali te zadevajo (samo) potrese? Kakšna resnica bi tu še prišla v poštev? Smisel, namen, ...?
Resnica nekega potresa ni zgolj "premikanje tal", so tu še porušene hiše, mrtvi, objokani, obupani, presrečni, torej ja tudi posledice so
resnica nekega pojava. Jaz ne trdim, da posledice ne more obravnavati znanost, prav nasprotno, znanost (lahko) obravnava prav vse pojave, skušal sem zgolj karikirati, kako se ne sme dopustiti, da kateri koli diskurz, pa naj bo to filozofija - ravno ta se rada postavlja kot edina, ki lahko zapopade Resnico - hegemonizira določeno polje obravnave in prepreči, da pri "celoviti" obravnavi nekega pojava sodelujejo tudi drugi diskurzi. Pa prosim te, da ne omenjava in se ne spuščava v teologijo.
Za Gödela bi si bilo treba vzeti več časa. Nisem prepričan, da ga prav razumemo, pa tudi njegove izpeljave nisem nikoli razumel. Argument, da obstajajo v matematiki logična protislovja, me ne zadovolji.
Sprejmem, da te ne zadovolji, ampak kolikor vem njega dognanj ni še nihče ovrgel. Glede interpretacije njegovih dognanj pa seveda imamo lahko različna mnenja, čeprav se boš verjetno strinjal, da bo nekako najbolj verodostojna razlaga matematikov (logikov).
Kakor da se subjekt filozofiji ne izmika oziroma ga zmore adekvatno zaobjeti? Le kako ji to uspe? Lahko poveš o tem kaj več?
Pa saj ji ne. Filozofi se pač tega zavedajo. Zavedajo se, da imamo pri določenih pojavih lahko mnoštvo različnih interpretacij oziroma pluralizem resnic. Nisem prepričan ali je najboljši primer, ampak za karikiranje bo čisto OK, torej v naravoslovni znanosti bi o takšnem primeru lahko govorili v primeru interpretacije kvantne mehanike. Čeprav ni dober primer, ampak ...
Ponovim vprašanje: kaj zmore filozofija o poeziji povedati več kot znanost?
Pa zakaj
več povedati. Dovolj je, da pove, lahko isto lahko drugače, predvsem gre za drugače. Seveda pa mora biti tisto kar pove konsistentno in verodostojno. Če bi sledil tvoji logiki bi lahko ugotovil, glede na to, da o osnovnih delcih veliko več pove fizika kot kemija, da kemija o osnovnih delcih nima kaj govoriti in naj se kemiki držijo mešanja detergentov.
Enako.
Katera znanost pa, poleg filozofije in kakšne družboslovne znanstvene vede, obravnava etiko, politiko, estetiko, sploh pa ontologijo?
Nisem imel v mislih cekinov. Če se lahko znanost pri filozofiji napaja, dobiva ideje, ima tam sogovornika, je to vendar korist. Pa se to godi?
Seveda se. Saj sme ti navedel primer,
politična ekonomija (filozofija) in
ekonomija (družboslovna veda), etika (filozofija) in etika raziskav/eksperimentov (eksaktne znanosti), estetika (filozofija) in estetika (arhitektura). Verjetno bi se našlo še kaj.
Tudi jaz nisem mislil na cekine.
Pa vzemiva enega najstarejših primerov, Platonov svet idej, ki je edini resničen (že zato, ker je večen), materialni, čutni svet pa je (samo) minljiva slika idealnega.
In česa tu ni? Rekel si, da obravnava tisto česar ni, torej česa zgoraj ni. Ideje so, materialni svet je, čutni svet tudi. Zdaj če te moti Platonova zmota je nekaj drugega, ampak obravnaval je vse tisto, kar realno obstaja.
Se ne strinjam. Filozofska se mi zdi njuna (z Engelsom) utemeljitev dialektičnega materializma, tudi precejšnji del Antidühringa, ne pa vse njuno delo.
Napisal sem, Kapital je filozofsko delo, pa tudi večina, če ne celotno, njegovo delo je čista filozofija.
Problem pri dobrem/zlu je predvsem ta, da je treba upoštevati čas (dobro zdaj je lahko čez nekaj časa zlo in narobe), nosilce (vem, ni najboljši izraz, ampak nisem hotel uporabiti besede predmet: kar je dobro za enega, je lahko zlo za drugega) in še cel kup psiholoških in socioloških faktorjev. Filozofija o dobrem/zlu se začne z raziskovanjem smisla le tega.
Smisla česa?
Ja, dokler se kajpak ne tičejo filozofa osebno.
Oprosti tu te ne razumem najbolje. Tudi, če se tiče njega samega, bo njega etična sodba še vedno arbitrarna.
Izvirno morda res, ampak ni domnevni bog edini nespoznaten.
Kaj bi bilo še takega, nespoznatnega?
Hm, kaj je že s subjektom (če kvantnih pojavov tu ne upoštevam)?
Pri subjektu ne gre za to, da ga znanost ne bi obravnavala ali da bi znanosti le ta bil nespoznaten, zgolj uhaja ji, s svojo objektivno metodo ga ne more "zakoličiti". Od kje pa tebi ideja, da kvantni pojavi niso spoznatni?
Seveda nas goni, ampak tisti, ki veljajo za filozofe, ne izhajajo iz vrst sužnjev.
To pa po moje nima prav nobene zveze s samo filozofijo. OK, seveda je bilo v preteklosti veliko bolj verjetno, da se bo s filozofijo ukvarjal nekdo, ki je materialno toliko preskrbljen, da mu ni bilo treba po cele dneve garati na njivi, ampak ...
Ja (če pod obdelavo misliva tudi razumevanje in pod vsem skupaj zavedanje).
Sicer imam manjši problem glede
razumevanja - namreč, kaj pomeni razumeti, kdaj lahko trdimo, da je nekdo nekaj razumel ... - ampak ja.
Mislim, da tudi za logiko ne.
Misliš, da je logika v sami
biti dinamike vesolja?
Kje je ta meja?
Metoda.
Ustvarjanje modela sveta, s katerim je mogoče uspešno napovedovati dogodke. Razlaga v SSKJ je sicer tudi dobra.
Takega modela ni. Sploh ker trčimo ob tečne filozofe, ki bi te vprašali, kdaj je nek dogodek dovolj dobro napovedan, da lahko rečemo, da je uspešno napovedan in pa predvsem, kaj sploh je
dogodek, kako je časovno in prostorsko zamejen dogodek?
Ja, filozofsko vprašanje. In odgovor?
Mene sprašuješ?
Ne, filozofija se sicer lahko o tem sprašuje, a to ni več njeno.
Ni od nikogar. Se pa strinjam, da ni zgolj njeno.
Ja, ampak obstoj ne obstaja, bit ne obstaja.
Si lahko za drobec natančnejši, kaj misliš z obstoj ne obstaja?
Ja, ampak tudi to ni več njeno, pa tudi ni nikoli ni filozofija o tem vprašanju dala primernega odgovora.
Epistemologija. Sem že rekel, da nič ni zgolj njeno. Je katera druga veda podala primeren odgovor na to?
Marksizem je napovedoval, da bo proletariat prevzel oblast in ustvaril raj na Zemlji. To je mistika.
Kje si pa to prebral, mislim glede raja na Zemlji? Ni čudno, da govoriš o mistiki, ampak oprosti, edino ta tvoj zaključek je mističen.
Se ne strinjam. Opis je lahko dober (ustrezen) ali slab, pomen je sicer po eni strani vsebina pojma (pa nisem imel v mislih tega pomena pomena
), po drugi strani pa je pomen nekako sinonim za smisel. Morda nisem bil dovolj razumljiv, morda tudi preveč površen.
Pomen se veže na nekaj, kar ima ta pomen. Predmet in pomen sta povezana. Kako je tu z vzrokom/posledico?
Glede tega več prihodnjič, ne bo šlo zgolj z enim stavkom.
To spominja na ontološki argument. Kako pa je izmišljeno realno? Samo kot misel, v možganih valujoča informacija, ne pa kot konkreten predmet.
Ma Roman misel je povsem konkretna, če hočeš konkreten predmet. Ne vem zakaj naj v možganih valujoča funkcija ne bi bila realno oziroma konkretna, res ne.
Ja, tisto, na kar se nanašata, pa ni.
Ampak, nisem govoril o tistemu česar ni, tega pač ni, temveč o tistem kar je. In izrečena laž pač je, obstaja, je realna, ima lahko celo pogubne posledice.
Pomen je izmišljen. Realna je struktura v možganih, ki ga nosi.
Kljub temu, da je izmišljen je realen. Ne gre zgolj za strukturo, ki ga nosi, temveč za samo
stanje znotraj te strukture, ki "formira" nek pomen. Malce se mi mudi, če sem nejasen me opozori, bom bolj natančno to formuliral.
Ljubezen do modrosti se mi ne zdi ravno dobra definicija, čeprav morda boljše nimamo.
Od kod ti pa ta definicija? Platon?