Oče je rekel, kako se je tisto noč nenadoma zbudil in zagledal ob svoji postelji sina kjer je ta stal in ga gledal, nato je izginil. Zjutraj je izvedel za to letalsko nesrečo.
Kaj v očetovi izjavi torej jemlješ za resnico, in česa ne?Mislim pa da redosled sploh ni pomemben, kajti kot pacienti si je tudi oče, ki je bil pod velikim stresom pač ustvaril spomin, ki mu je pomagal -> npr.: želiš si še zadnjič videt sina pa si ustvariš spomin, kjer ga še zadnjič vidiš! (stres ti slednje vsekakor zmanjša in ima tudi druge dobre vplive nate oz v tem primeru na očeta)
1. Se je tisto noč nenadoma zbudil?
2. Je zagledal ob svoji postelji sina?
3. Je zjutraj izvedel za to nesrečo?
Razumem, da obstajajo razlogi in okoliščine v prid dvomu o resničnosti. Ampak, kako VEŠ, kaj od zgoraj naštetega ni res?
Ali ni bolj fair - predstavljaj si, da te s tem očetom soočijo - da namesto, da mu rečeš:
1. Poslušajte, to in to od tega, kar mi pravite, ne more biti res, z vami se je zgodilo tole.
rečeš:
2. Če je to, kar pravite, res, potem za to nimam razlage.
Navsezadnje je na svetu kar precej stvari, za katere (še?) nimamo razlage - edina razlika je, da smo jih navajeni, ker se dogajajo nam vsem dovolj pogosto. Seveda je prav nenavadnost že sama po sebi razlog za dvom v resničnost - ampak - ali imamo dovolj podatkov, in so okoliščine dovolj poznane, da dvom postane gotovost?
Verjetno je manjši problem ovreči domnevni znanstveni dokaz o obstoju paranormalnega - če ne drugega, zadeve ponavadi niso ponovljive, merljive, itd. Drugo in mnogo težje, če je sploh smiselno, pa je narediti znanstveni dokaz o neobstoju paranormalnega, karkoli to že je. Ne vem, če se ga kdo upa lotiti...