No, Vedež, pa sva pristala v peskovniku. Jaz imam prav. Ne, jaz imam prav. Ne, ti se motiš, jaz imam prav. Ti veš, da imam prav, a si preveč trmast, da bi priznal. In tako naprej v nedogled.
Najbrž bi bilo dobro razlikovati med vedeti, dokazati in biti res. To, da za nekaj trdiš, da veš, pa bodi še tak vedež, še ne pomeni, da je tisto resnično. Gre pač za tvoje prepričanje. Lahko sicer rečeš, da veš, in to v smislu enakosti med (spo)znanjem in resničnostjo, a v tem primeru je raba te besede pač napačna, pretirana. Pohvalno je tudi, da se sklicuješ na analizo, a ta analiza tvojih besed ne potrjuje.
To, da moje življenje (pa tvoje in vseh drugih tudi) nima smisla, ni nič absurdnega. Pravzaprav trdim, da smisel imamo, vkolikor smo ga "podedovali" ali sami izumili. Ta smisel je subjektiven in povsem dobro služi svojemu namenu. Sicer pa, bi mi pojasnil, v čem je absurd?
Vedež napisal/-a:Malce absurdno je to, da oba veva.
Malce res, še bolj pa je absurdno, da ta absurd pripisuješ moji strani. Ti se pač ne moreš motiti, kajne.
Četudi tako misliš, jaz vem, da ti veš, da je res le to kar jaz pravim in da je nasprotovanje mojim besedam le tvoje navidezno kljubovanje brez tehtnega razloga.
Če tole ni višek domišljavosti. Pa brez zamere.
Eh, saj vem, da razumeš, le priznati si nočeš.
Ni problem razumevanje. Čisto dobro te razumem, le strinjam se ne s teboj.