Kvarkadabra forum

agata napisal/-a:Danes pa se za to krivi človeka, kot da teh omenjenih dejavnikov, ki so na podnebje vplivali v preteklosti ne bi bilo več. Kar je neumno.

Neumno je, da ti očitno ne razumeš, da so bili upoštevani vsi dejavniki ter da v preteklosti ni bilo nikjer opazit tako velikih in hitrih sprememb kot sedaj.

Zato protestiram proti ideologom podnebnih sprememb- ne potrebujemo glasu proti codva, potrebujemo glas proti krivicam in nasilju.
PS: nedopustno je da znanstveniki sodelujejo z vojsko.

Izobrazba glede tega torej ni na tvojem prednostnem seznamu?

Motore-kako pa veš, da ni bilo nikjer opaziti tako velikih sprememb kot sedaj?
Ti. primitivna ljudstva ne poznajo šol in izobrazbe, a veliko vedo o naravi, in jo uporabljajo na način, ki je ne transformira v stanja v katerih življenje ni mogoče.

Popotnik napisal/-a:Eden od letošnjih slovenskih novopečenih duhovnikov (novomašnikov) ima tudi doktorat iz kemije .

Aktualni papež je kemik po izobrazbi .

Škoda, mogoče bo šele kak naslednji fizik.

Uganite, kdo je ta na levi:

Popotnik. Ja in?

Popotnik napisal/-a:

Popotnik napisal/-a:Eden od letošnjih slovenskih novopečenih duhovnikov (novomašnikov) ima tudi doktorat iz kemije .

Aktualni papež je kemik po izobrazbi .

Škoda, mogoče bo šele kak naslednji fizik.

Uganite, kdo je ta na levi:

"Duhovnik, ki je iznašel teorijo velikega poka" (če citiram naslov enega od Kvarkadabrinih člankov)

Ena sama sila, ki sešteje vse sile je ljubezen



Je prazakon vesolja, kaj postane nesmrtno in kaj izginja.

Ljubezen

bdi nad vsemi enačbami
jih združuje
in oplaja

zatorej dame in gospodje

absolutna enačba vesolja je, da vse ima srce
ki pa je vedno različno
in
ljubeznivo.

zatorej kar pogumno naprej
v vesolje brez mej
le na srce
ne pozabimo
zarad njega lahko živimo
in se skupaj pustimo zapeljati učitelju naravi
dalje živeti v modrosti, srčno, ljubeznivo
z iskanjem Boga tam, kjer odseve pustimo
kjer rane skelijo
da jih očistimo,
de se zacelijo
da se kmalu nazaj v nebesa razcvetijo


srce


kdaj smo pozabili, da ga nimamo samo mi
ampak vse

Zgrešil si forum.

Kako ateist zaide v verske vode? Preprosto zato, ker ti znanost ne da odgovore na vsa vprašanja. Oziroma če sem zelo natančna in izhajam iz osebne izkušnje: umrl oče, vse ti je jasno, da ga ni več, a bolečina in žalost, torej občutka hude izgube in nemoči ne mineta, nikakor. Zato, da ozdravim sebe in svojo slabo vest, ker nisem bila ob njem, ko je umiral, da potolažim sebe, mi je lažje, da rečem, da se prepričam, da je njegova duša v objemu umrlih, da mu je zdaj bolje ipd. Mislim, da gre pri veri bolj za čustva, da eni ljudje potrebujejo več vere kot drugi. pri meni osebno je bilo tako, da nisem nikoli dvomila o svojih zelo ateističnih nazorih, a ko pride taka življenjska izkušnja, ki pretrese moja čustva in ne racia, si ližem rane tako, na bolj verski način. In zakaj duša v nebesih? Ker mi je ta dogma najbližja, saj živim v državi, kjer se zelo kmalu srečamo s krščanstvom ........v tem smislu, se je znanost, neka dejstva, da je umrl, da ga ne bo več, izkazala kot zelo votla in brezosebna, torej prazna; tu se je naredil prostor za nekaj drugega.

Da znanost ne odgovarja na vsa vprašanja, je povsem jasno. Jasno je tudi, da je brezosebna, ker je podvržena lastni metodi, katero v osnovi krasi objektivnost. Votla pa je lahko le za tiste, ki od nje pričakujejo odgovore, ki jih ne more dati.

In mimogrede: sem bil ateist, sem ateist in bom ostal ateist, pa ne glede na osebne izkušnje.

KsanTipa napisal/-a:Kako ateist zaide v verske vode? Preprosto zato, ker ti znanost ne da odgovore na vsa vprašanja. Oziroma če sem zelo natančna in izhajam iz osebne izkušnje: umrl oče, vse ti je jasno, da ga ni več, a bolečina in žalost, torej občutka hude izgube in nemoči ne mineta, nikakor. Zato, da ozdravim sebe in svojo slabo vest, ker nisem bila ob njem, ko je umiral, da potolažim sebe, mi je lažje, da rečem, da se prepričam, da je njegova duša v objemu umrlih, da mu je zdaj bolje ipd. Mislim, da gre pri veri bolj za čustva, da eni ljudje potrebujejo več vere kot drugi. pri meni osebno je bilo tako, da nisem nikoli dvomila o svojih zelo ateističnih nazorih, a ko pride taka življenjska izkušnja, ki pretrese moja čustva in ne racia, si ližem rane tako, na bolj verski način. In zakaj duša v nebesih? Ker mi je ta dogma najbližja, saj živim v državi, kjer se zelo kmalu srečamo s krščanstvom ........v tem smislu, se je znanost, neka dejstva, da je umrl, da ga ne bo več, izkazala kot zelo votla in brezosebna, torej prazna; tu se je naredil prostor za nekaj drugega.

Poskusi samo malo preformulirati svoje vprašanje: 'Kako NN zaide v odvisnost od drog?'
Vprašanji sta si kljub navidezni tujosti vsebinsko zelo blizu.

In tudi odgovora nanje.

Kot sama praviš, ti "si ližeš rane tako, na bolj verski način". Drugi si ližejo (duševne, emocionalne, ipd.) rane z zatekanjem v drogo.
Niti vera, niti droga ne nudita odrešitve. Obe vodita v slepo ulico, obe sta (sladko, priročno, na videz enostavno) slepilo, surogat prave rešitve.

Ta pa je seveda v premagovanju stresa, v proaktivnem odnosu do težav, v poskusu živeti naprej, kljub bolečini...

Prva pot (umikanje v slepilo) je ravna in gladka, je prva in očitna izbira; druga je ovinkasta in grda, ni prva in očitna izbira...

Tudi jaz zagrizen ateist, a ko sem gledala truplo svojega očeta pred obdukcijo, me je znanost pustila na cedilu ....... želela sem odgovore na moja vprašanja in edina tolažba mi je bila ta, da si rečem, da je njegova duša z drugimi sorodniki ...., bil je še topel, ko sem ga božala, po pol ure, se je začel ohlajati in seveda moja obrazložitev je bila, da me je "počakal" ....... v takem trenutku mi je bilo lažje..... vedno sem se spraševala, kako je znanka sploh lahko prebolela smrt svojega otroka - zdaj mi je jasno - zato, ker je tako verna. V meni pa je takrat zazijala ena praznina ....da sva si na jasnem, ne sprejemam nobenih dogem, nisem verna, a to je bila moja osebna izkušnja, zato sem jo zapisala. Ksantipa

Čisto se strinjam s tabo .... res je priročno, a mi v času žalovanja nič drugega ne ostane. Pač sem občutljiva in tu mi vse formule odpovedo, ko gre za mojega bližnjega..........verjetno je premalo časa minilo od smrti, le teden dni.........čez čas bom mogoče na vse to gledala z večjo distanco..........

vojko napisal/-a:

KsanTipa napisal/-a:Kako ateist zaide v verske vode? Preprosto zato, ker ti znanost ne da odgovore na vsa vprašanja. Oziroma če sem zelo natančna in izhajam iz osebne izkušnje: umrl oče, vse ti je jasno, da ga ni več, a bolečina in žalost, torej občutka hude izgube in nemoči ne mineta, nikakor. Zato, da ozdravim sebe in svojo slabo vest, ker nisem bila ob njem, ko je umiral, da potolažim sebe, mi je lažje, da rečem, da se prepričam, da je njegova duša v objemu umrlih, da mu je zdaj bolje ipd. Mislim, da gre pri veri bolj za čustva, da eni ljudje potrebujejo več vere kot drugi. pri meni osebno je bilo tako, da nisem nikoli dvomila o svojih zelo ateističnih nazorih, a ko pride taka življenjska izkušnja, ki pretrese moja čustva in ne racia, si ližem rane tako, na bolj verski način. In zakaj duša v nebesih? Ker mi je ta dogma najbližja, saj živim v državi, kjer se zelo kmalu srečamo s krščanstvom ........v tem smislu, se je znanost, neka dejstva, da je umrl, da ga ne bo več, izkazala kot zelo votla in brezosebna, torej prazna; tu se je naredil prostor za nekaj drugega.

Poskusi samo malo preformulirati svoje vprašanje: 'Kako NN zaide v odvisnost od drog?'
Vprašanji sta si kljub navidezni tujosti vsebinsko zelo blizu.

In tudi odgovora nanje.

Kot sama praviš, ti "si ližeš rane tako, na bolj verski način". Drugi si ližejo (duševne, emocionalne, ipd.) rane z zatekanjem v drogo.
Niti vera, niti droga ne nudita odrešitve. Obe vodita v slepo ulico, obe sta (sladko, priročno, na videz enostavno) slepilo, surogat prave rešitve.

Ta pa je seveda v premagovanju stresa, v proaktivnem odnosu do težav, v poskusu živeti naprej, kljub bolečini...

Prva pot (umikanje v slepilo) je ravna in gladka, je prva in očitna izbira; druga je ovinkasta in grda, ni prva in očitna izbira...

KsanTipa

Čisto se strinjam s tabo .... res je priročno, a mi v času žalovanja nič drugega ne ostane. Pač sem občutljiva in tu mi vse formule odpovedo, ko gre za mojega bližnjega..........verjetno je premalo časa minilo od smrti, le teden dni.........čez čas bom mogoče na vse to gledala z večjo distanco..........

So stvari, ki presegajo meje človeškega razumevanja in racionalne razlage; mednje gotovo spada smrt - tvoja ali pa tvojih bližnjih. Tu nobeno racionaliziranje in 'objektivno' brezosebno gledanje ne pomaga. Še posebej ne nekoga, ki se ga to ne tiče. Sam sem izgubil mamo pri desetih in vem o čem govoriš.

A druge poti ni; pot v religijo (drogo) je pogubna in rešitev je le navidezna. Zato je religija kot droga: pledira za umik v neobstoječe, irealne, izmišljene svetove, v kontemplacijo. To je katastrofa, saj imamo samo eno življenje, ki je tako kratko in edinstveno, da je škoda, da bi ga zapravili na tak način.

Čas blaži žalost. (Dies levat luctum)To so vedeli že pred več kot dva tisoč leti: "Nullus dolor est, quem non longiquitas temporis minuat ac molliat." (Cicero - Ni bolečine, ki je čas ne bi zmanjšal in ublažil)

KsanTipa napisal/-a:Kako ateist zaide v verske vode?

Te vode so pač povsod okoli njega.

Preprosto zato, ker ti znanost ne da odgovore na vsa vprašanja.

Bolj je res, da odgovorov ne moreš ali nočeš sprejeti.

Zato, da ozdravim sebe in svojo slabo vest, ker nisem bila ob njem, ko je umiral, da potolažim sebe, mi je lažje, da rečem, da se prepričam, da je njegova duša v objemu umrlih, da mu je zdaj bolje ipd.

Pa ti to pomaga?

...v tem smislu, se je znanost, neka dejstva, da je umrl, da ga ne bo več, izkazala kot zelo votla in brezosebna, torej prazna; tu se je naredil prostor za nekaj drugega.

Te je kdaj zanimalo, kaj je res? Resnica je vedno votla in brezosebna. Prostor za nekaj drugega nastane ob njenem izgonu.

Vojko in Roman - z obema se strinjam ; in še dobro, da sem zašla sem in da celo obstajajo tipi "ateisti" zadnje časa srečujem le take, ki me na prvi zmenek peljejo gledat jaslice ipd .....

Gre za trenutno moje počutje, tako pač je ....Roman me sprašuje, ali mi to pomaga, ja mi, v tem trenutku mi ..... in to mi je dovolj. Verjetno tudi drži, da razlag znanosti (ob tej dani situaciji) ne želim sprejeti, saj me ne potolažijo. Čeprav to ni naloga znanosti, da tolaži.... a meni je potrebno ravno to.
Imam dva zelo dobra prijatelja, oba fizika, ki sta zelo verna, še več - svoja otroka zelo verno vzgajata. Več krat sem ju spraševala, kako lahko oziroma, kako gre to skupaj in kaj otroku rečeta, kako je nastal človek, nastala Zemlja, vstajenje in ostale "bedarije" ....... to je stvar duha, sta mi rekla, stvar tradicije ipd........