vojko napisal/-a:Bargo napisal/-a:Seveda ne, saj je konkreten, kot individualna izkušnja. Recimo, veliko nas vidi rdeče , vendar to še ne pomeni, da rdeče kot tako obstaja.
To 'dilemo' sva že absolvirala. Gre za subjektivni odraz objektivne realnosti. Tudi 'barve' kvarkov so le prikladna konvencija, da se sploh lahko pogovarjamo. Kako bi pa bilo, če bi rekel dragi na randiju: 'Tvoje oči odsevajo valovno dolžino 475 nm, kot nebo nad Parizom'... Tako pa rečemo : 'Imaš čudovite modre oči, kot pariško nebo!'
Protona še nihče ni videl, kaj šele kvarka. Sedaj vidnih barv sploh ne morejo imeti, ker so tako tako tako mali, ti kvarki, ki so cca. milijardo krat manjši od valovne dolžine vidne svetlobe.
vojko napisal/-a:
Barve, otipi, okusi, zvočne zaznave so naše individualno doživljanje objektivne stvarnosti, kjer seveda ni ne modre barve, ne kislega okusa, ne otipa gladkega, ne zvoka valov na obali.
Torej naše doživljanje v povprečju izraža objektivno stvarnost?
Spet smo na vrhu piramide, tokrat celo tiste iz objektivne stvarnosti, ali kako?
vojko napisal/-a:Bargo napisal/-a:
Tudi, kaj pa ji manjka? Veš kaj pravijo o načrtovanju? Če želiš boga nasmejati, potem mu povej svoje plane.
On se nima kaj dosti smejati, je sam eden najslabših 'načrtovalcev', kar si jih lahko zamisliš...
Če je nekdo vse to načrtoval, kar mi danes poznamo in se sestavlja v neko sliko, ki jo imenujemo Vesolje, potem je tako superioren, da nimamo in ne bomo imeli niti besede za njega/njo/ono, ki bi ga/jo/? opisala. Opiše ga lahko samo rezultat, ki ga mi poznamo kot Vesolje, to je tisti prostor, ki se širi.
V tem
trenutnem rezultatu, Vesolju, Zemlja pomeni kaj?
vojko napisal/-a:Bargo napisal/-a:
Zanimivo. Govoriva sicer o drugačnem kodiranju in ne o optimalnosti znotraj nekega koda, ki je še eno samo. O drugačnih kodiranjih ni dokazov.
Tretjič: seveda ni dokazov, saj so izginili še v predkambriju, ko še ni bilo ničesar, kar bi lahko fosiliziralo. Mislim, da bo treba morebitne dokaze o obstoju drugačne kode iskati v smeri Sagittariusa...Koliko pa je naša koda optimalna, pa je seveda neodgovorjeno vprašanje, saj je nimamo s čim primerjati.
Dejstva, ki jih poznamo, še ni nujno, da so tudi dokončna stvarnost. Ne vem, zakaj bi iskal v znaku strelca, bolje je v znaku škorpijona, tja so že Egipčani gledali.
vojko napisal/-a:
Vojko: Do Hubbla je bilo 'materialno dejstvo', da je celotno vesolje samo naša galaksija in da je atom nedeljiv...
Bargo: Ja, nekateri bi rekli, da je vse stvar instrumentov, občutljivosti senzorjev. Pozabljajo pa, da se organ za obdelavo vhodnih informacij, ni kaj bistveno spremenil zadnjih nekaj deset tisoč let. Če k temu dodaš še domnevo, da nas loči od drugih vrst, samo 1% lastnih genov, je stvar še toliko bolj zanimiva.
Vojko: Ne razumem dobro poante, toda to, kar si napisal, je bistvo: naša čutila so se v zadnjih nekaj stoletjih tako izostrila, da je to skoraj nemogoče doumeti: vidimo milijarde svetlobnih let daleč in v mikrokozmos do atomov in to v vseh delih EM spektra, ne samo v vidnem!
Poanta je, da vidimo samo 5% vesolja, pa še ti procenti so zavajajoči. Poanta je tudi, da se možgani, ki dejansko vidijo in
dojemajo videno, niso kaj bistveno spremenili zadnjih nekaj deset tisoč let. Atom so "videli" že Grki, Kant je videl galaksije v obliki diskov, itd., bistveno prej, preden je bilo to dejansko videno.
vojko napisal/-a:Bargo napisal/-a:
Recimo, vendar če tako, bi lahko naredili nek simulator, ki bi simuliral naravo, živo naravo. Nenazadnje domneva, da je vse mogoče izračunati je tej domnevi v prid. Praviš tudi, da je zavest posledica visoko organizirane materije, če tako, potem bi lahko bili deli takšnega simulatorja zavestni. Nenazadnje je stvar samo v ustrezni organizaciji informacij. Hecno bi bilo, če je naše okolje takšen simulator?
Da bi 100% emulirali (simulirali) življenje, bi moral biti simulator najmanj tako kompleksen, kot je samo življenje. To nam bo gotovo uspelo, samo ne še jutri. Mislim pa, da že tečejo emulacije najpreprostejših oblik življenja (virusov) na računalnikih.
Ne sploh ne. Če bi simulirali nekaj, kar je kompleksno kot Ameba, bi bilo že dovolj. Ni potrebno simulirati človeka, da bi dokazali delovanje drugačnega načina
fizikalnega kodiranja. Sedaj verjetno se strinjaš, da je ameba veliko manj kompleksna, kot človek. No, težave so lahko v definiciji kompleksnosti, saj nekatere vrste ameb, sestavlja veliko večje število genov kot nas, vendar pustiva to ob strani.
Geni pač morajo preživeti, vse ostalo je nepomembno, a ne?Tole s simulatorjem/emulatorjem je dobro, saj tudi sami ne vemo natanko odgovor na vprašanje: zakaj počnem to, kar počnem? No, nekateri bi rekli, da je
dobro kar počnejo, a ne?
vojko napisal/-a:Bargo napisal/-a:
Dobro. Sedaj, ker je te nevidne materije 5x več, da ne omenjamo temne energije, le-ta se očitno ne pokorava Albertovi enačbi, je še kako smiselna domneva, o obstoju drugačnih mehanizmov sestavljanja in razstavljanja, komunikacije. Ti mehanizmi verjetno ne služijo samo krpanju naših že postavljenih zakonov, kot recimo, da zunanje zvezde niso izvržene iz galaksij, ali pač?
Prav gotovo obstojijo v praktično neskončnem vesolju "drugačni mehanizmi sestavljanja in razstavljanja, komunikacije".
"Naši zakoni" (vsaj najbolj fundamentalni!) veljajo v vsem vesolju, tudi v tistih 90%, ki jih ne poznamo. Če bi bilo drugače, bi vladal bok Kaos...
Spet tvoja mantra o bogu Kaos-u. Vidiš, tudi zato pridemo do multi vesolji, kjer so vrednosti osnovnih prepoznanih parametrov lahko različne in tako se rešimo tudi naključji, kot recimo, KAKO ravno te vrednosti parametrov in ne drugačne. Recimo zakaj/kako trodimenzonalni prostor in ne nek n-dimenzionalni?