Mislim, da se najina pogleda na te stvari tako razlikujeta, da bi bilo vsako nadaljnje prepričevanje in dokazovanje bob ob steno. Imam občutek, da ne govoriva drug proti drugemu, marveč vedno bolj drug mimo drugega.kren napisal/-a:Otroci v šoli nič ne vejo o dolgi verigi poskusov, miljonkrat preverjeni in izpopolnjevani tehnologiji, podprti s trdno teorijo itd. Zakaj naj bi sprejeli kaj takega? To je ključno vprašanje. Za njih je to suho zagotavljanje, tako kot če bi nek klerik začel s svojim zagotavljanjem o božjem razodetju. Otroci ne morejo nič od tega (ne od enega ne od drugega) videti na lastne oči, otipati z lastnimi rokami in se v polnem obsegu prepričati v lastnem izkustvu.vojko napisal/-a:Dejstvo, da mikroskop poveča stvari ni slučajno, kot tudi ni slučajno, »da vidiš prave strukture, da niso popačene, izrojene«. Da vsakokrat, ko pogledaš skozi mikroskop vidiš povečane stvari, »prave strukture, da niso popačene, izrojene«, je rezultat dolge verige poskusov, milijonkrat preverjene tehnologije, podprte s trdno teorijo optike, poznano že od Newtona naprej. Moderni mikroskop ni padel z neba; je rezultat večstoletnega razvoja, izpopolnjevanja, izboljšav na podlagi metode »trial and error« ali pa teoretičnih dognanj.
Če je to čudaštvo potem je to še dodaten dokaz, da otroci na suho verjamejo temu kar se jim vceplja v šoli. Ampak kot sem že napisal: obstaja tudi ta načelna ovira, da je praktično nemogoče vse izračune narediti z lastno, vse enačbe sam izpeljati, vsa opažanja videti z lastnimi očmi in se z lastnim izkustvom prepričati o vseh trditvah. Tudi na univerzah je enako – npr. na matematiki je običajna praksa, da se mnogih najpomembnejših izrekov (o implicitni funkciji, Jordanov izrek o sklenjenih krivuljah, potem v statistiki Pearsonov izrek o enakomerno najmočnejših testih – vse na suho) sploh ne dokazuje, ampak se jih samo navede in uporablja. Zakaj naj bi temu človek verjel? Ti sicer nisi odgovoril »kdor hoče se o tem lahko sam prepriča v XY knjigi« (kar je običajni odgovor – ki je povsem deplasiran iz že navedenih razlogov), ampak takole:vojko napisal/-a: Da gre za poceni filozofske sofizme, napol priznavaš že sam, ko malo naprej praviš, da le redko komu pade na pamet, da bi »vse trditve na lastne oči preverjal«. Takšno ravnanje bi upravičeno imeli za ekstremno čudaštvo, če ne še za kaj hujšega.Res je, da nobena generacija ne začenja na suho, ampak to ne implicira tega, da naslednja generacija dobi v roke dejstva, na katerih lahko gradi naprej. Prav lahko dobi v roke čiste neumnosti, vraževerje, zgrešene metafizične predpostavke, pomankljive pristope za proučevanje narave, itd. Kar dejansko tudi se dogaja, saj znanost že sama po sebi ni statična, ampak se spreminja, dopolnjuje in postavlja na laž kakšne svoje desetletne/stoletne zmote. Recimo v matematiki so dolga leta (tam nekje v 70ih če se prav spomnim) proučevali neke topološke prostore in pisali debele knjige o njih, za katere se je izkazalo, da vodijo v protislovje. Naslednja generacija ne more z gotovostjo vedeti kakšna je vrednost vednosti, ki jo je dobila od prejšnje generacije. Zato tudi ne more vedeti, če lahko z gotovostjo na tej vednosti gradi naprej. Od tod sledi: to se počne na suho, brez osnove, brez racionalne utemeljitve. Gre se za iracionalnost ideologije in ne za domnevno »racionalno ravnanje, podprto s tisočletnimi izkušnjami«.vojko napisal/-a:Zato, ker je človeško spoznavanje narave evolucijski proces in ker nobena generacija ne začenja »na suho«, kot si se izvolil izraziti (za razliko od živali, recimo, kjer vsaka generacija res začenja "na suho).
Odgovor na prvo vprašanje je: tisti, katerega ideologija ima večjo moč bi imel prednost v domnevni kulturni evoluciji (ta termin je sicer sporen). To je zaradi tega, ker ne moreš vedeti kateri so zakoni optike in kateri od mikroskopov ti daje pravo sliko. Recimo fiziki so v 19.st. mrzlično iskali enačbe etra, čeprav ni bilo nobenega dokaza za njegov obstoj. Ali pa: še do nedavnega so verjeli, da navzgor ni omejitve za to kako hitro se delec giblje ali da je lahko na več mestih hkrati. Od tod sledi: vnaprej ne moreš vedeti katera slika je prava in zaradi tega ne obstaja nobena racionalna utemeljitev za tvojo odločitev. Odločitev je ideološka, temu se ne da izogniti.vojko napisal/-a: Predstavljaj si dva znanstvenika, ki bi uporabljala različna mikroskopa: eden takega, ki bi prikazoval stvari v skladu z zakoni optike, torej »prave strukture, da niso popačene, izrojene« in drugega, ki bi uporabljal mikroskop, ki bi deloval kot »čarovniška krogla, ki prikazuje povsem druge dimenzije«. Kateri bi imel prednost v kulturni evoluciji? Ali misliš, da bi njegov mikroskop prodrl v šole in bi ga uporabljali skupaj s »pravim«?
To še ne pomeni, da znanost ni neka drugačna ideologija, ki se artikulira čisto mimo buržoazije ali marksizma.vojko napisal/-a: Dodaten dokaz za to vidim v dejstvu, da ni možno resno govoriti o »buržoazni« ali o »marksistični« fiziki, matematiki ali kemiji.Tudi v tem se da konkretno pokazati na ideologijo, samo je bolj abstraktno: recimo zakaj naj bi verjel v to, da je 1+1=2. Matematiki pravijo: ker sledi iz aksiomov. Ampak zakaj naj bi na suho sprejel aksiome in na suho deduktivno logiko izpeljevanja? Ali pa če vzameš Zermelo-Fraenklov sistem aksiomov za teorijo množic, od koder se da izpeljati celo matematiko: kaj sploh pomeni, da nekaj takega lahko razumem? Prazno množico, izjave logike in vsa njena orodja bi si lahko interpretiral čisto drugače. Ali pa če grem malo izven matematike: zakaj moram v naravi videti objekte, ki ustrezajo količinam v matematičnih enačbah? Lahko bi do narave dostopal povsem drugače, mimo kakršnekoli objektivacije. V znanosti se gre za vrženje v določen način razumevanja narave (način objektivacije, način matematičnega zasnutka narave), ki se ne more sklicevati na nobene utemeljitve, ampak je dan na suho. Ta vrženost je iracionalna in to je točka kjer je vstopila ideologija.vojko napisal/-a:Govora je bilo – če me spomin ne vara – o konkretni ideologizaciji naravoslovnih predmetov v slovenskih šolah, ne šolskega sistema, kot podsistema ideološkega aparata države.
Pravo vprašanje pri vsem tem ni »kako se izogniti ideologiji?«, pač pa »ali znam videti kako me ideologija drži?«.
Moram ti pa priznati, da si znotraj svojega pojmovnega polja stvari argumentiral zelo domiselno in z veliko erudicije. Tako pač – na žalost (ali na srečo) – ostajava vsak pri svojem prepričanju, kar je tudi prav, mar ne?
