Problemi je napisal:
Tisto, kar sem se jaz pravzparv spraševal, je sledeče: Vemo da je obseg kroga (evklidska geomterija): . Glede na to, da ima število neskončno decimalnih mest, zgoraj sem ga napisal s štiriinšestdesetimi številkami, je očitno, da se z vsakim novim decimalnim mestom spremeni tudi vrednost obsega kroga. Recimo () in pa . Iz tega sledi da je: . Tisto kar me zanima je sledeče: na katerem decimalnem mestu števila se zgodi, da bi bila manjša od Planckove dolžine (), torej da bi bilo (*). Sprašujem pa se zaradi tega, ker mislim, da pri tej decimalki, vsaj kar se obsega tiče, ne bi imelo več nobenega smisla nadeljevati zaporedje števila proti .
Dobili bi "trdno" konstanto.
Upam, da ne sprašujem čistih neumnosti in pa, da sem bil razumljiv?
Sploh niso neumnosti in bil si razumljiv. Zelo zanimivo razmišljanje. Torej: obseg kroga lahko izračunamo le na Planckovo dolžino natančno. Kratka digresija: nekje med viri, ko sem pripravljal poste o pi, sem zasledil zanimivo »alternativno« definicijo kroga: to je mnogokotnik z neskončno stranicami. Tvoje razmišljanje gre pravzaprav v tej smeri, le da ne gre za »neskončnostrani« mnogokotnik ampak za mnogokotnik z obseg/lp stranicami.
No, matematiki se lahko zdaj lotite naloge, ki jo je zastavil
problemi: na katerem decimalnem mestu števila pi se zgodi, da bi bila Δδ manjša od Planckove dolžine? Koliko lp meri krog z obsegom 1m?
Ker pa je naslov tega foruma MEDZVEZDNA POTOVANJA, se ponovno ozrimo malo med zvezde!
Lee Smolin v svoji knjigi THE TROUBLE WITH PYSICS razmišlja takole (povzeto, ne citirano) v zvezi s pospešeno akceleracijo Vesolja: kozmološke konstante in pospešenega širjenja Vesolja ne moremo razložiti z znano fiziko. Kozmološka konstanta (temna energija) deluje na ogromnih razdaljah reda velikosti premera vidnega vesolja (R), se pravi 13,7 x10*9 svetlobnih let ali 10*28 cm. Ta skala razdalj je ogromna v primerjavi s skalami, na katerih delujejo druge sile. Ta R je 10*40 večji od premera atomskega jedra in 10*60 krat večji od Planckove skale. Zakaj bi morala standardna fizika delovati tudi na teh razdaljah brez korekcij?
Krivulja fluktuacij frekvenc mikrovalovnega sevanja ozadja spominja na izzvenevaje zvočnih valov telesa z določeno lastno resonanco, npr. bobna. Valovna dolžina, s katero vibrira boben je odvisna od njegove velikosti; podobno velja za vesolje. Zato nam ta valovna dolžina (frekvenca) v trenutku, ko se je pojavila – cca 300.000 let po big bangu – pove veliko o velikosti vesolja v tem trenutku. Ta krivulja napeljuje na sklep, da je pri ekstremno nizkih frekvencah (reda velikosti R) nekakšen
cut-off, povezan s kozmološko konstanto.
Če je to res, je to v nasprotju z veljavnimi teorijami o inflaciji v prvih trenutkih po big bangu, saj bi mikrovalovno ozadje moralo biti izotropično v vseh smereh, opazovanja pa kažejo, da obstaja t.i. »hudičeva os« (
axis of devil, Kate Land in João Magueijo), kjer sevanje NI izotropično.
S skalo reda velikosti R so povezane še druge zanimive stvari. Razmerje R/c da približno starost našega vesolja, c/R pa da zelo nizko frekvenco, cca eno oscilacijo vesolja na 13,7 milijarde let. Razmerje c*2/R nam da pospešek, strašno majhen, cca 10*-8cm/s. Ali vidimo kje gibanje s tako polževim pospeškom? Da, to je pospešek tipičnih zvezd v tipični galaksiji!
Zdaj pa jagoda na torto: ali vidimo kaj nenavadnega pri gibanju s tako majhnimi pospeški? Ste uganili? Jasno, to je problem temne snovi! Opazovanja kažejo veliko neskladje med Newtonovim zakonom in vidno snovjo, ki sestavlja galaksije, toda
le zunaj določene orbite. Kje je ta ločnica, kjer Newtonova mehanika še velja in kje ne več? Je to določena razdalja od središča galaksije?
Ne. Je to določena gostota zvezdne populacije?
Ne.
Videti je, da je ločnica
velikost pospeška samega! Dokler pospešek ne pade pod določeno mejo, zvezde ubogajo Newtona, pod to mejo ne več. Trikrat lahko ugibate, kakšna je ta vrednost pospeška? Seveda: izmerili so 1,2x10*-8cm/s, se pravi okroglo 10*-8cm/s, se pravi c*2/R (Milgromov zakon)!!!
Kaj če za razlago anomalij v kroženju zvezd okoli jedra galaksije ne potrebujemo črne materije in to razložimo z zlomom Newtonovih zakonov pri tako majhnih pospeških? Milgrom je teorijo imenoval MOND (MOdified Newtonian Dinamics).
Kaj pravite o tem, razen, da so stvari zanunive?