vojko napisal/-a:P.S. Upam, da ti nisem vzel preveč tvojega "dragocenega časa"...
Bom tokrat začel od odzadaj. Si, vzel si moj dragoceni čas, sicer bi pretiraval, če bi rekel precej, nekaj pa vendarle.
Najprej: če boš nadaljeval s fijakarskim žargonom, s katerim si spet začel že po nekaj stavkih (ne blebeči, na klati neumnosti, …),
Težko se zadržujem, ad en posežem po tem žargonu, ampak mislim, da mi bo uspelo.
torej, če nisi sposoben voditi kulturnega javnega dialoga brez balkanske folklore in braniti svojih stališč z argumenti, bova hitro končala.
Nmareč, vprašanej se je glasilo: "Nastanek Vesolja iz
nič-a, kako, opiši mehanizem ...", preberem pa ...
No, zdaj pa odgovor.
No, da ga vidim.
Ker smo že večkrat načeli to temeljno ontološko vprašanje (osnovno Leibnizevo dilemo, prvič opisano v njegovem eseju De Rerum Originatione - O izvoru stvari,1697), se pravi zakaj je nekaj, zakaj ni nič, sem si vzel malo več časa, da najprej pojasnim svoje stališče glede tega.
Takoj zasučeš ali pa želiš zasukati smer debate. Ontološko vprašanje že, vendar ne
zakaj. Nikjer te nisem vprašal: "Zakaj Vesolje ali materija (energija)?", temveč: "Kako Vesolje ali materija (energija)?".
Lahko bi začel s preprostim in logičnim odgovorom, s katerim se začne odgovor tudi v Stanford Encyclopedia of Philosophy: No, zakaj pa ne? (“Well, why not?”).
Mislim, da bi bilo bolje če bi začel z opredeljevanjem nič-a. Ali pa vsaj fluktuacijami kvantnega vakuuma.
Leibnizeva teza je bila, da je NIČ spontan, naraven, preprost, medtem ko je bilo za »obstoječe vesolje potrebnega nekaj dela« (in po njegovem je to »delo« seveda opravil demiurg).
Sicer resnično lepo, da omeniš Leibniza, vendar si bomo zelo malo pomagali z njegovim
nič - spontan, naraven, preprost. (Ali ne opoziš, da je to paradoks, namreč če je
nič, potem ne more biti "spontan, naraven, preprost", namreč zgolj nekaj kaj
je, je lahko "spontan, naraven, preprost".
Toda razmisliva: naša eksistencialna izkušnja v tem vesolju nama ne pove prav ničesar o tem, ali so določena možna vesolja »spontana« ali »naravna«, ali ne.
Res je, celo mislim, da malo koga to sploh zanima, no, vsaj mene ne.
Prav tako po moje popolnoma nič v logiki, znanosti (ali celo filozofiji!) ne dokazuje trditve ali predpostavke, da ima 'prednost' (karkoli pač že to pomeni) vesolje, ki je »preprostejše«.
Res je, celo mislim, da je vprašanje o "preprostosti" povsem irelevantno.
Imamo izkušnjo samo s tem, našim vesoljem, tudi če pristanemo na multiverse, ne moremo izbirati, v katerem od njih bomo živeli in v njem arbitrarno določili merilo, po katerem bi lahko kvantificirali stopnje te verjetnosti.
Zdaj vidiš, da gre moj dragoceni čas v "nič".
Kdo lahko odloči, ali je bolj verjetno Einsteinovo vesolje ali pa vesolje, ki ga opisuje teorija superstrun?
Hmmm ... aaaa ... že vem ...
amrit.
Kdo se to sploh sprašuje?
Si še z mano?
Iskreno? Seveda iskreno, komaj.
O nastanku vesolja iz nič sta dva pristopa, kolikor je meni poznano.
OK.
Oba se strinjata, da je vesolje nastalo iz fluktuacije kvantnega vakuuma, NIČA.
OK, praviš Vesolje je nastalo iz fluktuacij kvantnega vakuuma, NIČA. Tu imam manjši proiblem z ono vejico, jo bom pobravla z rdečo: "... fluktuacij kvantnega vakuuma
, NIČA. Kot to berem gre za kontradiktornost, namreč nastalo je iz nekaj in ta nekaj je NIČ. Beriva skupaj. Nastalo je iz fluktuacij kvantnega vakuuma ... vejica ... nasatlo je iz NIČA. Lahko prosim pojasniš?
Prvi pristop gleda na prehod iz NIČ v NEKAJ kot na fazo v razvoju kvantnega stanja vesolja, ko ta zvezno prehaja iz stanja, v katerem je videti strašno podobno NIČ (torej skozi faze, v katerih ni NIČESAR, skozi faze, kjer ni ne geometrije, preko katere bi sploh lahko prepoznali PROSTOR v konvencionalnem smislu) v stanje, ki ga lahko prepoznamo kot NEKAJ (recimo naše vesolje). Kvantna mehanika po teh videnjih omogoča razumevanje gladkega prehoda iz nečesa, kar smo definirali kot NIČ, PRAZNINA, NE-PROSTOR, v entiteto, ki ji pravimo naše Vesolje, v katerem veselo (ali pa žalostno) živimo.
Z "eno" besedo: predpostavi nekaj: "... ko ta zvezno prehaja
iz stanja, v katerem je videti strašno podobno NIČ ". Strašno podobno nič-u ne pomeni nič-a.
Drugi pristop (zagovorniki katerega so med drugimi Andrej Linde, Alexander Vilenkin, Stephen Hawking,) pa uvaja ostro cezuro med NIČ (PREJ) in NEKAJ (POTEM). Pred tem trenutkom (najverjetneje BIG BANGOM) ni bilo dobesedno NIČ, niti ČASA, niti PROSTORA; tudi ne kvantne valovne funkcije. Zanje pojmu »PRED« ne moremo dati smiselne semantične oznake (kot v tem forumu že večkrat uporabljeni metafori »severno od Severnega pola«, ali pa "pet Kelvina pod absolutno ničlo").
Preberiva najprej par stavkov o kvantnih flultuacijah (vsi viri bodo z Wikipedije):
"
In quantum physics, a quantum vacuum fluctuation (or quantum fluctuation or vacuum fluctuation) is the temporary change in the amount of energy in a point in space,[1] arising from Werner Heisenberg's uncertainty principle.".
Kaj je tu zanimivo, predpostavi se "point in sapece" torej prostor. Prostor se predpostavi. Prostor pa ne pomni
nič.
Naj omenim še sledeče: "
In the modern view, energy is always conserved, but the eigenstates of the Hamiltonian (energy observable) are not the same as (i.e., the Hamiltonian doesn't commute with) the particle number operators.".
In pa: "
In quantum field theory, the vacuum state (also called the vacuum) is the quantum state with the lowest possible energy. Generally, it contains no physical particles. Zero-point field is sometimes used as a synonym for the vacuum state of an individual quantized field.".
According to present-day understanding of what is called the vacuum state or the quantum vacuum, it is "by no means a simple empty space",[1] and again: "it is a mistake to think of any physical vacuum as some absolutely empty void."[2] According to quantum mechanics, the vacuum state is not truly empty but instead contains fleeting electromagnetic waves and particles that pop into and out of existence."
Naj dodam še dvoje: "
Zero-point energy is the lowest possible energy that a quantum mechanical physical system may have; it is the energy of its ground state. All quantum mechanical systems undergo fluctuations even in their ground state and have an associated zero-point energy, a consequence of their wave-like nature. The uncertainty principle requires every physical system to have a zero-point energy greater than the minimum of its classical potential well. This results in motion even at absolute zero. For example, liquid helium does not freeze under atmospheric pressure at any temperature because of its zero-point energy."
In pa: "
The ground state of a quantum mechanical system is its lowest-energy state; the energy of the ground state is known as the zero-point energy of the system. An excited state is any state with energy greater than the ground state. The ground state of a quantum field theory is usually called the vacuum state or the vacuum."
Glede na to, pa naj bom čim bolj kratek, meni zveni razmišljanje fizikov Andreja Lindea, Alexandra Vilenkina, Stephen Hawkinga kot bi bral neko dogmo - "ne dvomite, ne sprašujte ...". (Vedno sta mi bila Rusa sumljiva ...).
Ampak, tebe
vojko bi prosil, če mi opišeš mehanizem ali postopek, kako nastane
kvantna fluktuacija v (
absolutnem)
nič-u? In pa, kako naj razumem podčrtana stavka v zgornjem citatu?
Tu je smiselno, da narediva kratko digresijo v filozofijo (česar boš gotovo vesel!)
Resnično predlagam, da o tem še ne spregovorimo, namreč še s fiziko nismo končali, tako da naj filozofija malce počaka. Mogoče zgolj to:
in sicer glede smiselnosti in predvsem odgovorljivosti vprašanj tipa ZAKAJ v fiziki.
Tega te nihče ne sprašuje.
Ampak slišiš pa, ali ne Vojko ?
Tam udarec ne učinkuje ! Ni ne s čim in ne koga udarjati, res je lepo ! O ja, vidi se tale Newtonov svet, iz vrha se vidi ! 
