Roman napisal/-a: ↑28.7.2019 15:21
Pa poskusimo nadaljevati.
Večinoma je tako, da med spanjem večinoma ne vemo, da spimo, ko smo budni, pa se tega dovolj dobro zavedamo. Problem so seveda vmesna stanja in vplivi psihotikov. Zanimivo pa je, ko se med spanjem zavemo, da spimo. To se zgodi zelo redko, morda se da natrenirati, ne vem. Ko sem to sam doživel, me je spanec hitro izključil in sem se zbudil.
Menda si se zbudil, ker nova dogodivščina je presenetila tebe ali 'tistega Romana, ki je spal'. Seveda se da trenirati. Vsakdo, ki je zaniman za tako vrsto doživljanja realnosti, lahko dobi pot, ki mu najbolj ustreza. Tako nekateri meditirajo, nekateri se držijo na tešče (pri tem se lahko pojavi aceton pri izdihovanju - zanimivo, ker se gre za
dimetil ogljikov oksid), nekateri si ponavljajo kaj naj bi se zgodilo med spanjem, nekateri uporabljajo rastline, itd..
Kako si to predstavljaš, kaj naj bi ta velikan bil?
Nekdo, ki se zaveda da je del večjega organizma in ko je povezan s tem organizmom lahko pridobiva ogromno količino informacij. V nekaterih primerih je tale povezava bila poimenovana 'skupna pamet'. Če se clovek nauči kako to doživljati tudi med budom, lahko opazi kako se tak pojav vrsti večkrat. V teh primerih bi rekel, da tudi sinhronizacija je pomembna. Vprašanje je kdo to omogoča. Je samo človek tako inteligenten, da lahko spoznava svoje lastnosti brez pomoči višjih sil*? *se nanašam na ostale inteligence, poimenovane entitete, ki nas obkrožajo.
Je tako težko probati?
Očitno.
Sploh ne. Zivimo v dobi v kateri je vazno teči na delo, misliti na kako uporabljati denar in kako se vzdrževati v prihodnosti. Je to sploh važno?
Seveda v določeni meri je potrebno se udeležiti skupnega dela, ampak o katerem delu govorimo? Lepo je imeti nekaj denarja in ga uporabiti za potrebne in nepotrebne reči.
Žal, kakor živimo danes bi lahko rekli, da živimo za umreti. Delamo in živimo zato, da bo čas mineval. Meni se to zdi nesmiselno če pomislim na družbo v kateri bi lahko živeli.
Saj eksperimentator, ki ne opravi poskusa, ne more podajati pristnih izjav ker nima pojma o čem govori.
No, na področju fizike se tega sam ne držiš.
Razen abstraktnih primerov sem opravil poskuse s skoraj vsemi argumenti o katerih sem debatiral. Tiste v zvezi z energijo sem postavil v ozadje, ker ne bodo prinesli nič novega; tiste v zvezi z dilatacijami teles in tiste v zvezi s človekovo pametjo ja. Nisem pa še opravil dovolj poskusov s temperaturo.
Zelo interesantno. Vzel sem si nekaj časa, da sem preštudiral kam naj bi tale vakuum vodil. Pregledal sem definicijo v angleščini, v slovenščini in v italijanščini in razbral, kaj se v vakuumu dobi:
Ultra-high vacuum chambers, common in chemistry, physics, and engineering, operate below one trillionth (10−12) of atmospheric pressure (100 nPa), and can reach around 100 particles/cm3
si ritiene che gran parte dello spazio intergalattico consista di un vuoto quasi perfetto, con un piccolo numero di molecole per metro cubo
V medplanetarnem prostoru je vakuum boljši od tistega, ki ga lahko ustvarimo v laboratoriju, a niti tam ni popoln, saj tudi tam prostor vsebuje nekaj delcev na enoto volumna.
Torej statistično se smatra, da v raznih oblikah bolj intenzivnega vakuuma, so še vedno prisotni atomi. Med temi prav vodik predstavlja element, katerega se ne da odstraniti. Glede tega bi rad vedel, če so izmerili tudi v kateri obliki naj bi se vodik pojavil: v monoatomski obliki ali v dvoatomski molekuli?
Se lo spazio vuoto non avesse alcuna forma di energia, una particella potrebbe avere velocità ed energia entrambe nulle, con un errore pari a zero che violerebbe il principio di Heisenberg: ciò porta a concludere per l'esistenza di fluttuazioni quantistiche nello spazio vuoto
Tukaj se tudi statisktika spodrsne in fiziki se poslužujejo besede 'če' . Da ne boš prevajal: 'če prazen prostor ne bi vseboval nikakršne oblike energije, delec bi lahko imel nično hitrost in nično energijo. V tem primeru napaka pri izračunavanju energije in časa bi bila enaka 0 in to bi kršilo Heisenbergov zakon.
Torej od vsega tega lahko sklepamo, da zaradi napak pri računanju in zaradi nemožnosti obstoja popolnega vakuuma obstajajo npr. vakuumske fluktuacije?
Zal primer fluktuacij ne utegne podajati neko realistično sliko pojava, ki ne traja dovolj časa, da bi lahko izvedli kaj se v njem godi. Dejstvo, da so v vakuumu prisotne molekule in atomi potrjuje, da so fluktuacije rezultat razlik v potencialu.
Počasi. Vakuum za to zavedanje ni potreben. Zlahka si predstavljamo prostor brez materije, vprašanje je, ali ta lahko obstaja.
Ločimo vakuum v dve vrsti in nanašajmo se na popolnega (torej energija/materija = 0). Vakuum v materialnosti bi predstavljal točko, ki bi silila proti materialnosti (ali kontra, bi materialnost silila proti vakuumu). Vakuum v nematerialnosti bi predstavljal vse kar obkroža materialnost.
Pravilno praviš, da si lahko predstavljamo prostor brez materije, ampak koliko 'intenzivno' si lahko predstavljamo takle prostor?
Med spanjem ne slišimo telesa in se lahko zavedamo, da smo v nematerialni obliki prisotni kjerkoli hocemo. V tistih trenutkih smo bolj podobni vakuumu v materialnosti; lahko bi rekli, da 'absorbiramo' misli, ki lebdijo v ozračju. Vidiš smisel v tej primerjavi?
Ne vem, kaj misliš z "dušo" in kaj z "dušo narave". Sama beseda "narava" ima več pomenov. En pomen je vesolje, vse, drug pomen pa je skupek lastnosti, značilnosti. Je že tako, da se v pogovorih z alternativci izkaže, da ne govorimo istega jezika, semantika je pomembna.
Semantika ni povsem pomembna, saj vsakdo potem interpretira pojme na razlicen način. Če pomislimo kako si potem še razlaga in zamisli pojme lahko opazimo, da besede so pač nastale zato, da bi se čimveč razumeli. Res je, da beseda narava in beseda duša so dobile preveliko pomenov in tako je prišlo do konfuzije. Enako velja za pojem energija.
Ko sem doživel trenutke sinhronizma in povezave potom skupne pameti z neko osebo ni bilo potrebno biti zelo točni pri izražanju: razumevanje se je pojavljalo tudi v primeru uporabe netočnih izrazov.
Ja, to je problem. Vemo, kako čustvovanje poteka, kateri mehanizmi tečejo v ozadju, kako pa pride do zavedanja čustvovanja, pa je tretja nerešena uganka naravoslovja, ki grozi ostati nerešena.
Nisem siguren, da vemo kako čustvovanje poteka. Lahko vemo da več ali manj vsi doživljamo čustva na podoben način. Zanimivo bi bilo postaviti vprašanje vsaki osebi ko je npr. evforična in jo vprašati naj pomisli na eno žival. Odgovor bi nam statistično povedal na katero žival je večina ljudi pomislila, ko je bila v omenjenem stanju.
Pred meseci smo na nekem forumu razpravljali glede povezave med čustvi in entitetami in zgledalo je možno, da so entitete nekako povezane z našimi načini interpretiranja realnosti. Naredim primer: kako bi lahko zgledala žival brez telesa?