derik napisal/-a:Vojko, kaj te pravzaprav zanima glede čudežev?
Glede čudežev me »pravzaprav« zanima to, kako je mogoče, da se na videz resni in normalni ljudje, ki pa so verniki, še danes v drugem desetletju XXI. stoletja ukvarjajo z absurdnimi in za ostale smešnimi nonsensi, kot so čudeži. RKC ima posebne uradne organe, ki »znanstveno« proučujejo čudeže in jih nato »razglasijo« za prave, ali lažne. Pri tem imej pred očmi žalostno in sramotno dejstvo, da v najbolj tehnološko napredni državi na svetu (ZDA) vsaj 40% odraslih ljudi verjame v te neumnosti.
Zato sploh ni tako groteskno, ko v (sicer popolnoma deplasiranem in na trenutke prav bebavim) intervjuju (Mariborski utrip 25.2.2011) z novim mariborskim nadškofom Turnškom lahko preberemo tudi tole neverjetno vprašanje: »V svojem znanstvenem(???!!!) raziskovanju ste se ukvarjali tudi z eksorcizmom (za nepoučene: z izganjanjem hudiča!). Vam je kakšen primer ostal še posebej v spominu?« In vprašanec Turnšek je ledeno hladno z resnim obrazom dal še bolj neverjeten odgovor: »Z eksorcizmom sem se ukvarjal teoretično, kot teolog, službe eksorcizma pa nikoli nisem opravljal. Sem pa nekajkrat sodeloval z nekdanjim eksorcistom v mariborski škofiji.« Preberite ponovno in se uščipnite, da se prepričate, da ne sanjate! V XXI. stoletju se viden klerik ne sramuje priznati, da se je ukvarjal z izganjanjem hudiča, pa čeprav »le teoretično«!!! Kako je RKC praktično izganjala hudiča in druge demone, vemo kar nekaj iz morbidnih podrobnosti v zapisih o divjaških čarovniških procesih in pobojih nedolžnih ljudi. Tudi pri nas v Mariboru so gorele grmade, na katerih so sežigali ljudi, ki jih je »obsedel hudič«. Prepričan sem, da bi gospod nadškof ali pa njegov poklicni eksorcist g.Vodeb počela to tudi danes in to »praktično«, ne samo teoretično, če se ne bi bala posvetne oblasti.
Predstavljajte si, da bi novinar postavil tole vprašanje kakšnemu znanstveniku: »V svojem znanstvenem raziskovanju ste se ukvarjali tudi z astrologijo (za nepoučene: astrologija je psevdoznanost, ki poskuša pojasnjevati človeške lastnosti in njegovo usodo z gibanjem in položaji nebesnih teles!). Vam je kakšen primer ostal še posebej v spominu?«
In znanstvenik bi odgovoril. »Z astrologijo sem se ukvarjal teoretično, horoskopov pa nikoli nisem pisal. Sem pa nekajkrat sodeloval z nekdanjim astrologom na teološki fakulteti v…Skupaj sva tudi znanstveno proučevala teorijo o štorkljah, ki prinašajo otroke staršem«.
Kaj bi si mislili o takšnem »znanstveniku«? Ja, isto si jaz mislim o prečastitem…
Zaradi takšnih razmer se mi zdi potrebno, da ta fenomen poskusimo pojasniti in razložiti z več zornih kotov.
Znani ameriški fizik Victor Stenger (najbolj znana njegova del: The New Atheism: Taking a Stand for Science and Reason, 2009, The Fallacy of Fine-Tuning: How the Universe is Not Designed for Humanity (2011), God and the Folly of Faith: The Incompatibility of Science and Religion (2012)) in borec proti psevdoznanosti (ki prav v njegovi deželi cveti!) je opredelil nekaj področij fizike, kjer bi morda lahko našli sledove čudeža.
1) USTVARJANJE MATERIJE IZ NIČ
Kot vemo, sta masa in energija dve plati istega kovanca (E=mc*2). Toda skledno z zakonom o ohranitvi energije/mase kumulativno ne moremo ne ustvariti, ne uničiti energije ali mase. Stenger se sprašuje, ali je bil ta zakon morda kršen v Velikem poku. Pride do zaključka (podobno kot Hawking), da ni bil, kajti skupna energija Vesolja je nič (pozitivna energija mase ravno izniči negativno energijo gravitacije), tako da je saldo nič. Tudi v tem izjemnem in enkratnem dogodku ni bilo potrebna intervenca nadnaravnega agensa in ne gre za čudež.
2) USTVARJANJE REDA IZ KAOSA
V vseh kozmoloških mitih stvarjenja se je Vesolje začelo v kaosu, nato se je od nikoder pojavil demiurg in naredil red (fiziki bi rekli: zmanjšal je entropijo, kar bi bil seveda čudež, saj bi bil prekršen Drugi zakon termodinamike). Če bi to bilo res, bi še danes morali biti vidni sledovi njegove intervence, Vesolje bi nosilo neizbrisen pečat njegovega »pospravljanja«. To trdijo vse religije. Urejenost, ki naj bi jo povzročil bog (beri: katerikoli nadnaravni agens) z aktom stvarjenja, po definiciji ni stanje maksimalnega kaosa, maksimalne entropije. To je tudi ultimo ratio vseh sanjarij o Inteligentnem načrtu (Intelligent Design, ID).
Danes vemo, da Vesolje ni v stanju maksimalne entropije (ker bi sicer bilo črna luknja!) in razlagi sta samo dve: ali se je moralo začeti zelo urejeno (minimalna entropija), ali pa zelo neurejeno (maksimalna entropija). Pri obeh predpostavkah nastane težava. Če je bila entropija na začetku nizka, kaj jo je povzročilo? Če pa je bila maksimalna, kako se je lahko s časom (v nasprotju z Drugim zakonom termodinamike!) še POVEČEVALA?
Stenger ilustrira situacijo s tole prispodobo: entropijo (nered) v svoji hiši lahko zmanjšujete tako, da mečete navlako na vrt. Toda vaš vrt bo kmalu poln. Zato kupite sosedovega in mečete smeti nanj, itd.
Prav to se dogaja z našim Vesoljem! »Kupujemo« nov prostor okoli naše »hiše«! Vesolje ni zaprt prostor, ampak se (pospešeno!) širi. Entropija v našem lokalnem Vesolju (recimo naši galaksiji) v skladu z Drugim zakonom termodinamike narašča – in to je ključno! – toda SKUPNA entropija celotnega Vesolja narašča še hitreje in tako pušča vedno več prostora za loaklno povečanje reda (zmanjšanje entropije). Razlog je ta, da je znotraj določenega volumna (recimo krogle) entropija največja za črno luknjo (ČL), ki ima premer te krogle. Razširjajoče Vesolje NI črna luknja in zato nima maksimalne entropije.
Toda v začetku (ob Planckovem času Tp= 6,4x10-*44s, stisnjeno na Planckov radij Rp= 10*-35m) je Vesolje bilo črna luknja, zato je imelo maksimalno entropijo, pa vendar se vse od takrat (na videz paradoksalno) še povečuje! Drži, z dodatkom (ki pa je bistven!), da je takrat bilo ČL, zdaj pa to ni niti približno več, zato je entropija manjša od maksimalne.
Torej v ČL je entropija po definiciji maksimalna, zato ni možna nobena urejenost – vesolje se je začelo v popolnem kaosu. Danes ima strukturo (design), ki pa na noben logičen način ne more biti posledica nekakšnega inteligentnega načrta, vtisnjenega v strukturo Vesolja (nekakšen »božji načrt«).
Tudi če za hip dopustimo možnost, da je demiurg obstajal, ni mogel zapustiti nobenega dokaza o svoji navzočnosti in intervenci ob nastanku Vesolja. Če uporabimo Occamovo britev, je najenostavneje in najbolj logično sklepati, da ga ni bilo.
Če pa bi sprejeli tezo iz Biblije, da je Vesolje statično, bi bili prisiljeni v drugačno logično verigo, kajti Drugi zakon termodinamike zahteva, da bi bilo Vesolje ob Velikem poku v stanju izredno nizke entropije, ki pa vse od takrat narašča. To bi ne samo dopuščalo ampak zahtevalo deus ex machina, ki bi »od zunaj« vnesel v prvotni kaos visoko stopnjo urejenosti. V tem primeru bi bila teza o demiurgu plavzibilna in bi jo bilo težko ovreči.
Poleg tega (tako Hawking) na začetku ni bilo singularnosti, kajti časi in razdalje so bile manjše od Planckovih, zato izgubi vsak smisel govorjenje o času in prostoru v takšnih okoliščinah.
Kalâm (Ilm al-Kalām , arabsko, dobesedno: študij govora, besed, je islamska filozofska disciplina iskanja teoloških načel s pomočjo dialektike) kozmološki argument skuša dokazati Prvi vzrok (Stvarnika) s tole triado logičnega sklepanja:
a) Karkoli, kar ima začetek, ima vzrok (premisa maior)
b) Vesolje ima začetek (premisa minor)
c) Ergo, vesolje ima prvi vzrok -beri: stvarnika (conclusio).
Slabost tega sklepanja je, da se jemlje premisa maior kot nesporna, sama po sebi razumljiva in da ne potrebuje dokaza. Toda ni nesporna v primeru nastanka Vesolja, saj le-to po Hawkingu nima začetka, zato nima vzroka; je rezultat kvantnih fluktuacij vakuma oz. tuneliranja iz kvantne pene ob Planckovem času).
3) BOŽJA INTERVENCA
Da bi se izognili težavam, opisanim pod 2), nekateri zagovorniki stvarjenja trdijo, da je demiurg interveniral šele po Planckovem času. Če verjamemo »svetim spisom« (npr. Biblija, Koran, Tora), potem bi morali biti vidni njegovi »prstni odtisi« povsod, kot to zatrjujejo omenjene zbirke mitov. Včasih so trdili, da so to sončni mrki, pojav kometov, »novih zvezd«, itd. Danes zna te pojave razložiti vsak izobražen človek. Toda astronomi so naleteli na pojave, ki si jih niso znali takoj razložiti, npr. supernove, kvazarji, izbruhi gama žarkov, ipd. Danes jih znamo večino kar dobro pojasniti in noben resen znanstvenik jih ne bo označil za čudeže v opisanem pomenu.
Do danes še nismo zaznali astronomskega pojava, ki ga bilo mogoče pojasniti le s čudežem, oz. nadnaravnega agensa. Za entiteto, ki ga krasijo lastnosti kot vsemogočen, vseveden, večen, vseprisoten bi bila mala mal'ca ustvariti astronomske pojave, ki jih ne bi bilo mogoče razložiti drugače kot da so čudeži. Ne vem, zakaj motovili okoli prikazovanja device Marije ali svojega sina neukim pastircem nekje v zabitem Međugorju, da bi se dokazal. Mnogo več vernikov bi si pridobil (tudi jaz bi postal nemudoma goreč vernik!), če bi recimo za teden dni skril Jupiter, ali zamračil Sonce (v svarilo požrešnim tajkunom!) za par dni, ali suspendiral zakon gravitacije vsaj za nekaj minut v baziliki svetega Petra v Rimu.
Tako pa moramo ponovno (na žalost pristašev čudežev) uporabiti zelo učinkovito orodje, Occamovo britev: vsi astronomski pojavi so točno takšni, kot bi bili, če boga sploh ni…
4) IZVOR FIZIKALNIH ZAKONOV
Fizikalni zakoni izvirajo iz lastnosti prostor-časa, ki mu pravimo simetrija. Ta prepoveduje odlikovane točke v prostoru ali odlikovane trenutke v času. Ohranitev električnega naboja ali barionskega števila ter nekaterih sil je posplošitev simetrij prostor-časa in ji pravimo kalibracijska invarianca (umeritvena simetrija). Naš svet ni več popolnoma simetričen, kot je bil v Planckovem času zaradi procesa ki mu pravimo spontani zlom simetrije.
V Planckovem času prostor ni imel nobene strukture, ni bilo določenih dimenzij prostora, niti smeri časa. Simetrija je bila popolna, vladala je ena Prasila (gravitacija, elektrošibka in močna). Ohranitveni zakoni so sijali v vsej svoji popolnosti.
5) ZAKAJ NEKAJ JE, ZAKAJ NI NIČ?
Prazen prostor (vacuum) je nestabilen, kot voda, ki zmrzne v snežinke pri nizki temperaturi, pravi Stenger. Gre za spontani zlom simetrije in če hočemo vzpostaviti prejšnjo simetrijo (vodo), moramo dovesti energijo.
Nobelovec Frank Wilczek je na to temeljno ontološko vprašanje odgovoril takole pregnantno: »Odgovor na to prastaro vprašanje 'zakaj je nekaj, namesto niča', bi torej bil – ker je NIČ nestabilen(F. WILCZEK: The Cosmic Asymmetry Between Matter ans Antimatter, SciAm 243, 1980).
Naravno stanje stvari je torej, da je fizikalno bolj verjetno, da je nekaj in ne nič. To je diametralno nasprotno od tistega, v kar so prepričani deisti: njihov bog bi bil potreben za vzdrževanje NIČA, praznega Vesolja. Naravno stanje stvari je, da Vesolje NI prazno, da nekaj je.
Uporabimo še zadnjič Occamovo britev: dejstvo, da opažamo Vesolje, ki ni prazno, je ravno tisto, kar bi pričakovali, če naša teza ne bi vključevala demiurga.
Za konec pa še tale anekdota, ki je - se mi zdi – primerna z ta kontekst.
Nekdo je omenil Napoleonu I. da knjiga o nebesni mehaniki (Mécanique Céleste), ki jo je prav takrat (1796) izdal znameniti francoski matematik in astronom Pierre-Simon Laplace ne omenja boga. Napoleon, ki je rad postavljal zajedljiva vprašanja, jo je sprejel s pripombo: »Gospod Laplace, povedali so mi, da ste napisali to obsežno knjigo o vesoljnem sistemu in niste niti enkrat omenili Stvarnika«. Laplace, ki je bil nepopustljiv glede vsake točke svoje filozofije, je počasi vstal in naravnost odgovoril:«Je n'avais pas besoin de cette hypothèse-là.'' (Torej:«Za to hipotezo nisem imel nobene potrebe!«) Napoleon, ki se je zelo zabaval, je povedal ta odgovor Lagrangeu (drugemu velikemu astronomu), ki je vzkliknil: »A, to je lepa hipoteza; pojasni mnogo stvari!«.