Nisem mislil teh strgancij. Pravim samo da bi v času prebolevanja bila večja možnost nestabilnosti.
Vsekakor bi bila večja možnost nestabilnosti, vendar se mi v stabilni družbi to ne zdi problem, saj družba v takem primeru stabilizira nestabilnega posameznika. Verjetno pa bodo potrebni pomisleki pri katastrofah, kjer ljudje množično umirajo, in zato prihaja do masovne nestabilnosti.
Kako bi odstranil potencialno nestabilnost ob nedoseganju ciljev a hkrati motiviranost za doseganje ugodja? Ta apatičnost samo na področju rušilnosti se mi zdi malo preveč optimistična ideja če ne nameravaš vključevati kakšnih zunanjih pripomočkov.
Z vzgojo bi odstranil nestabilnost ob nedoseganju ciljev. Z vzgojo ne le posameznika, ampak celotne družbe. Poglejva si današnjo vzgojo; starši nimajo nikoli časa za svoje otroke, v vrtcu so v skupini prav tako nevzgojenih otrok, osnovna šola poudarja znanje, učenje na pamet, ponižnost avtoriteti in povsem zanemarja vzgojo, v srednjih šolah postajajo številke, ki se upijanjajo in eksperimentirajo z drogami, brez kakršnega sluha o vzgoji. Približno takšne so razmere pri nas, kaj šele v mnogo bolj kapitalističnah državah. In potem se še čudimo zakaj mladi na avtobusih ne odstopajo sedežev starejšim
...No.. kar sem hotel povedati je, da bi se z ustrezno vzgojo dalo ogromno spremeniti, vendar nam trenutno stanje, trenutna svetovna ureditev, sistem.. tega ne dopuščajo.
(Mentaliteta) Družba/e bi morala biti usmerjena strogo proti tekmovalnosti (in še marsičemu), saj ta v veliki meri povzroča ugodje in neugodje pri (ne)doseganju ciljev. (Turbo)kapitalizem npr. povzroča ravno obratno, tekmovalnost, lov za dobičkom, izkoriščanje, ipd... same potencialne nestabilnosti.
...Pravijo, da je optimizem že 1/3 uspeha
V skrajni sili bi mogoče dopustil tudi kakšne zunanje pripomočke.