mriz napisal/-a:Ne obtožujem te, da skušaš racionalizirat svojo željo po cilju, ampak postopek, kako boš ta cilj dosegel. Uporaba znanstvene metode namesto plesa okoli drevesa (ali česa v tem stilu) je pač bolj v smeri racionalizacije, ali ne.
Ah, zapletava se okoli terminologije in to čisto brezveze. S tem kar si napisal se seveda strinjam (samo uporabljam druge besede).
Maedhros napisal/-a:Strinjala bi se, da se ne strinjava oziroma pustila bi spor nerazrešen.
Kaj pa v primeru, ko bi se šlo za prihodnost človeštva?
Lažje je, če si pogledava kak (hipotetičen ali pa tudi ne) primer: jaz si prizadevam za to, da bi živel kar se da dolgo in "polno" življenje, medtem ko je tvoj cilj ohraniti stanje bolj ali manj takšno kakršno je (dolžina življenja < cca. 100 let). Če malo premisliš, vidiš, da se pri svojem doseganju ciljev ne ovirava kaj dosti.
Morda imaš v mislih kak drugačen primer, pri katerem nek posameznik sprejema odločitve o usodi celotnega človeštva? Samo.. ne vidim razloga zakaj naj bi se nekdo odločal namesto drugih, ki se z njim ne strinjajo...
Na splošno bi pa rekel, naj se poskuša doseči nek kompromis, ki pa naj bo takšen, da je "reverzibilen" - npr. uničenje človeštva že ni ok, ker ne moremo priti nazaj na prejšnje stanje. Drugače bi pa bilo bolje, če si pogledava kak konkreten primer, ker je sicer težko kaj natančnejšega reči. Vse je preveč "v zraku".
V mislih sem imel primer prihodne družbe, kjer bi naj določeni cilji bili prepovedani (že akt o prepovedi je privilegij močnejšega) - racionalnost (napačnih) ciljev ali njih utemeljitev nima vloge, torej me zanima, na podlagi česa bi tvoja oblast utemeljila (oz. realizirala) svoj prav?
To vprašanje je odvisno od tega, točno kakšen scenarij prihodnosti imaš v mislih. Nisem čisto prepričan, da je vredno razglabljati o tem, ker je zaradi te specifičnosti malo verjetno, da bi zadel tistega, ki se bo uresničil. Taka vprašanja sam prelagam na čas, ko jih bo potrebno reševati. Lahko pa vseeno podam kako špekulacijo, če želiš...
Maedhros napisal/-a:Pri skeniranju tvojih možganov ti ostanejo "živi in zdravi" tako da sedaj obstajata dve različici tebe. Ali pa morda ne?
Je tisto v računalniku sploh samozavedajoči se um?
Pomojem sta odgovora na obe vprašanji "da". Tvoja zavest obstaja sedaj v dveh različicah. Sva se takrat pogovarjala o takšnih klonih?
Pri tem primeru me izgubiš. Prvi problem je v enkratnosti tega, čemur pravim 'jaz' ali 'moja zavest' itd. Če bi se kloniral ali skeniral svoj um, bi tisti klon bil zavest oz. subjekt za sebe, čeprav bi po lastnostih bil enak kot jaz. Nažalost ne bi bilo nobene realne povezave med mojo zavestjo in zavestjo klona v smislu možnosti preskakovanja moje zavesti (ne morem se torej zbuditi v klonu oz. od tam živeti dalje).
Sam si že rekel, da sta si po lastnostih klon in ti enaka, torej nerazločljiva. Tisto kar je v računalniku je ravno tako tvoja zavest, kot to kar občutiš sedaj. Saj ju ne moreš ločiti.
Na ta problem je možno pogledati iz več zornih kotov. Eden bi bil recimo ta, da vzameš sebe v dveh različnih trenutkih, zvečer in zjutraj. Med tema trenutkoma si "izginil" - zato tudi hitro minevanje časa med spanjem. Si zjutraj druga zavest kot si bil, ko si šel spat? Kaj bi se zgodilo, če bi skočil nazaj v času in obiskal sebe zvečer? Dve tvoji različici bi se srečali. Katera med njima si ti? Jah, obe.
Lahko si pa predstavljaš dva računalnika, ki poganjata nek program, recimo računata št. PI na 10 decimalk. Tako kot sta si ta programa funkcionalno enaka, sta si enaki tudi zavesti, ki tečeta na različnih računalnikih.
Ne gre za to, da tvoja zavest preskakuje med enim in drugim. Zavest teče vzporedno na obeh.
Če bi tisti skeniran um bil samozavedajoči, ne vem - verjetno ja, čeprav bi bil zaradi okrnjenosti (navsezadnje bi v taki obliki bil prikrajšan za vse čute oz. sploh možnosti komuniciranja z zunanjim svetom) dokaj omejen - ali pa vsaj, v primeru da bi te omejitve nekako premagali, zelo zmeden.
Pozabil sem omeniti, da bi mu seveda dali sposobnost komuniciranja z zunanjim svetom, tako kot tudi bivališče v virtualnem svetu, od koder bi (poleg zunanjosti) dobival senzorne informacije. Če bi bil virtualni svet dovolj dober posnetek našega in nasploh vse skupaj dovolj dobro narejeno, bi se počutil zelo podobno kot na prejšnjem, organskem substratu. Dokler ne bi začel spreminjati svoje arhitekture, seveda.
Maedhros napisal/-a:Čeprav obstajajo pa tudi načini uploadanja, kjer to ne velja. O tem kdaj kasneje...
Kar se mene tiče, smo ta 'kasneje' že dosegli, tako da kar izvoli
V mislih sem imel nekoliko bolj prefinjen način uploadanja, pri katerem bi ugotovili katere funkcije naših možganov je potrebno prenesti na računalnik, da se tam pojavi zavest (kakršno želimo). Gre torej za visokonivojski pogled na možgane - v nasprotju z nivojem nevronov ali molekul. S tem bi lahko dosegli veliko optimizacijo računskih sredstev in hkrati same arhitekture - spremenili bi jo lahko recimo tako, da bi se kolikor mogoče znebili negativne qualie (žalosti, dolgočasja ipd.).