Roman napisal/-a:To, kar navajaš kot bistvo življenja, je najbrž tvoj smisel. Saj se ti tu kar pridružujem. Še več. Spoznavati, učiti se, odkrivati - vse skupaj je tesno povezano z užitkom, gre za pravi pravcati hedonizem. No, isto velja tudi za človečnost, sočutje, prijateljstvo in podobne splošno priznane vrline.
V končni fazi, če tako gledaš, je vsako hoteno dejanje hedonizem...
Sicer pa sva dolgo časa filozofirala o obstoju splošne objektvinosti.
Začetek te teme je nekako deset do dvajset prispevkov v smislu:
Človek je le stranski produkt sveta, je slučajni pojav, je nekakšna manifestacija naključja, je tako ali drugače nesposoben, ga na tak ali drugačen način nekaj ovira, človeško življenje nima smisla, itd.
Vendar naj mi nekdo odgovori na tole vprašanje: Kaj je tista objektivnost, glede na katero je človek sam sposoben ugotoviti, da je nesmiselen, slučajen, nesposoben, itd.
Resnica, ki se jo vsak posameznik brez dvoma zaveda je najprej v tem, da vsak sam stoji za tistim, kar dela, govori. Torej se zaveda SEBE. Zavest sveta pride za tem. Torej človek ne more podariti VEČJEGA pomena (t.j. neko splošno objektivnost) svetu zunaj sebe, t.j. spoznanju narave in drugih ljudi, kot pomenu LASTNEGA spoznanja sebe. (dejstva, da obstaja Jaz).
Seveda tu ne govorim o samem procesu nastajanja te lastne zavesti (vzgoja otrok), ki ne gre mimo učenja iz sveta, pač pa o nekem spoznanju filozofa, da je dejstvo sveta nad dejstvom jaza.
Če torej človek po napornem razmisleku ugotovi, da je njegovo življenje brez smisla, da je morda on sam nek naključen pojav, da je morda celo neresničen, potem se zagotovo moti, oz. njegova izjava ni smiselna.
V razmislek: A si že kdaj v življenju spoznal karkoli NE preko svoje zavesti? Si morda kdaj (samo za trenutek) pogledal svet z očmi nekoga oz. nečesa drugega?
Špekulacija: Bistvo življenja je v tem, da spoznaš Sebe.
![Wink :wink:](./images/smilies/icon_wink.gif)