Mriz:
Ampak zdi se mi, da napisano ne odgovarja na vprašanje kaj imata vera in znanje skupnega. Glede tega bi se kar strinjal z mirkotom, torej da vera in znanje drug drugega izpodrivata (tam bi dodal samo da je predmet vere bil naknadno potisnjen v sfero nedoumljivosti, mogoče ravno zaradi grožnje znanja).
Ja se izpodrivata, oz. si podajata roke tam ko znanosti zmanjka in kjer vera hrabro nadaljuje. Ampak na začetku spoznavanja, še ni bilo znanosti in je verovanje pomenilo celotno razumevanje sveta v tistem času. Skozi čas se je vera preoblikovala z vedno novimi spoznanji, a še vedno se je le z vero dalo razumeti naravo. Znanost se je začela šele ko so začeli postavljene teorije preizkušati preko opazovanja in preizkusov. Takrat se je začel razkol med znanostjo in vero.
Zakaj pa je predmetom v okolici pripisoval duha (kaj ga je v to po tvoje vleklo)?
Človek še danes gleda dogajanje skozi svoje oči in to dojema skozi samega sebe. Zdaj si predstavljaj še nevednega človeka, ki ga prevevajo nerazložljiva čustva, strahovi,.. ki si jih ne zna razlagati. V njegovem življenju je pomembna skupnost v kateri živi, prehrana in razmnoževanje. Prav tako pa ničesar ni sposoben razložiti, med tem ko se vprašanja množijo. Vse dojema skozi sebe in vsemu pripisuje enake lastnosti, kot jih ima sam. Človek je v tem času že znal obloikovati preprosta orodja. Vedel je, da če se nekaj zgodi (npr. veter zapiha čes krošnje dreves in zasliši se šelestenje listov), mora biti nekdo, ki je to povzročil. Ne pozna pojava vetra, saj ga ne more opaziti in pripiše dejanje nečemu, ki je v drevesu.
Mogoče je prišlo, do ideje o posmrtnem življenju ravno iz tega, ker si še danes ne znamo predstavljati nečesa kar ne poznamo. Vemo kako je čutiti, gledati, slišati. Bolj nepredstavljivo je, da nekaj kar poznaš celo življenje, kar naenkrat preneha obstajati. Verjetno si takrat tega niso znali predstavljati (kot si še danes ne znamo) in so prišli do odkritja posmrtnega življenja, ki je prav takšno kot na zemlji, le da se dogaja drugje in je boljše.
Delovanje možganov je zelo zanimivo. Ob določenih ekstremnih situacijah, signale, ki jih pošljejo oči normalno do mislim da neokorteksa, se še prej zaustavijo v delu možganov, ki so sposobna preglasiti vse ostale in človeka prisilijo v čustveni odziv na dogajanje. Tako se lahko tudi na sodišču branimo z neprištevnostjo ob trenutku zločina, ko čustva popolnoma zameglijo razum.
Človek ima lastnost, da se čustveno naveže na skupino s katero se druži. To mu poveča uspeh v družbi. V času, ko so se ljudje združevali v majhne horde, pa je bila ta navezanost ključnega pomena za preživetje skupine. V primeru spopada dveh hord, je človek nagonsko branil svojo skupino, pri tem pa moril sovražno. Njegovo preživetje je bilo odvisno od sodelovanja in žrtvovanja vseh znotraj skupnosti in ta navezanost (nagonska želja po samoohranitvi), je pripeljala do reševanja ranjencev, saj če ni oseba prehudo poškodovana, se bo lahko že naslednjič ponovno borila ob svojih tovariših in pomagala pri lovu. Izguba člana je takrat pomenila veliko škodo in zmanjšala možnosti skupine za preživetje.
Seveda se je to dogajalo še preden se je začela razvijati vera in se to dogaja tudi pri živalih, ki ne poznajo bogov.
