derik napisal/-a:Tako pač ti gledaš na stvar, jaz gledam pa drugače. Mogoče bi se bilo treba pogovoriti o Lacanovih Simboličnem in Realnem. Ali lahko govorimo o Simboličnem še preden se je na našem planetu začel odvijati evolucijski proces?
Deik, jaz se opravičujem in ni moj namen, da bi ti določal rdečo nit pogovora oziroma kontekst pogovora, vendar govorim o metafiziki oziroma ontologiji in ne "vzpostavitvi/vzniku" subjekta. Lacan obravnava subjekt, tisti subjekt, ki ga je "priklicala na svet", ravno znanost. V svojih postih, v okviru tega pogovora, se obravnave subjekta nisem niti dotaknil. Subjekt jaz ne zanikam in mi je jasno, da je humanistika, v najširšem pomenu te besede, o tem rekla zelo veliko. Glede tega sem tudi sam še vedno, če to ne zveni prepotentno in si smem tako reči, lakanovec. Govorim o tem:
"
Ontologija ali obča (splošna) metafizika je najsplošnejši del metafizike, ki obravnava najsplošnejše pojme v zvezi z obstojem (bitjo). Bivajoče obravnava kot bivajoče, tj. v celoti, v splošnem in občem vidiku. Preučevanje splošnejših metafizičnih tem se je začelo v Grčiji s Permenidom in njegovim vprašanjem o tem , katere so najbolj splošne lastnosti vsega, kar biva (obstaja). Ontologija se v glavnem ukvarja s tremi problemskimi področji: razlikuje, kaj je osnova, temelj vse resničnosti; vprašuje in odgovarja, katera oblika realnosti je prvotna in najpomembnejša; razglablja o problematiki gibanja, o dinamiki realnosti. V prvi problemski domeni uporablja ontologija pojme, ko so substanca ali podstat, prvi vzrok ali prapočelo, bit ipd, torej razglablja o vprašanju osnovnega počela (arche; gr. ἀρχή: začetek, izvor, prvi vzrok), izvoru vsega. V drugo problemsko dilemo v glavnem sodi stari konflikt med materializmom in idealizmom. V tretjem problemskem področju je središčna alternativa naslednja: nenehno dialektično zakonito gibanje realnosti v obliki kontinuiranega procesa po eni strani, in nedialektična statičnost obstoječega po drugi strani.
...
Glede temeljne opredelitve biti je lahko ontološka pozicija materialistična in idealistična:
-
Materializem ali materialistični monizem je ena izmed dveh temeljnih monističnih pozicij oziroma usmeritev. Po mnenju materialistov je tako ali drugače pojmovana materija (materialna bit, snovna postat ipd) temelj oziroma izvir vsega obstoječega. Materialisti menijo, da je tudi psiha le pojavna oblika materije oziroma, da duševno kot sekundarno izhaja iz materialnega kot primarnega. Materialistično razumevanje človeka in sveta je staro skoraj kot filozofija sama. Že v 7. in 6. stoletju pr. n. št. so Tales, Anaksimander, Anaksimen, Heraklit Mračni, Demokrit in drugi razmišljali materialistično. V tem prispevku bom samo omenil tudi Historični in dialektični materializem (Marx, Engels, Plehanov, Lenin), ker bo to tema enega od naslednjih prispevkov.
-
Idealizem ali idealistični monizem je doktrina, da bodisi celoto ali nepogrešljiv del vsake popolne resničnosti gradijo ideje oziroma mišljenje; svet snovnih stvari brez mišljenja bodisi ne bi mogel obstajati ali pa ne bi bil popolnoma »resničen«. Subjektivni idealisti in fenomenalisti (npr. George Berkeley) menijo, da tvorijo resničnost umi in njihove izkušnje. Transcendentalni idealisti (npr. Immanuel Kant) iz narave znanja sklepajo na naravo predmetov znanja; pri tem pa ne trdijo, da so ti predmeti sestavljeni iz idej ali da ležijo v vedčevem umu. Objektivni idealisti so prepričani, da obstaja le en zaznavalec, ki je istoveten z zaznanim (doktrina Josiaha Roycea), ali da mišljenje omogoča najvišjo stopnjo samoopredeljevanja in s tem najvišjo raven resničnosti (Heglov Absolutni idealizem). Panpsihisti (npr. Leibniz) menijo, da so vsi predmeti izkustva tudi njegovi subjekti. To pomeni, da imajo rastline in minerali subjektivne izkušnje; vendar se te zelo razlikujejo od zavesti človeka.
Nasprotje med idealizmom in materializmom ima opraviti z vprašanjem resničnosti kot take - ne gre za zagovorništvo visokih moralnih standardov ipd." (
viewtopic.php?p=43186#p43186)
Se opravičujem, nikakor s tem ne želim biti nesramen do tebe. Želim zgolj pokazati o čemu pravzaprav govorim.
Meni se je vedno zdel nekoliko ozek. Na drugačne vidike pa so opozarjali recimo post-strukturalisti, ki pa jih žal poznam precej pomanjkljivo. Mogoče je to res bolj moja želja, kot pa dejstvo.
Morebiti je res ozek, vendar je prinesel v razmišljanje nek nov vidik/pogled, katerega do takrat v takšni obliki niso poznali. Seveda pa je bil nadgrajevan in ne pomeni neke dokončne, absolutne resnice.