shrink napisal/-a:mirko napisal/-a:
Ni enostavno verjeti v nadnaravno, ne da bi imel en sam trden dokaz, da obstaja. In zakaj potem še vedno verjamemo? Ker je za nas še manj enostavno ne verjeti v nadnaravno, ne da bi imeli en sam trden dokaz, da ne obstaja. Seveda pri tem ne gre za vprašanja znanosti. Tako mogoče sicer razumem religiozno motivirano kvazi znanstvenost kot nekaj, kar ima vzrok v potrebi po dokazu, vendar pa temu nasprotujem. Po drugi strani za resno religijo ne bi smel biti noben problem soočiti se z dejstvom, da empirično nima dokaza za svoje dogme. Če bi recimo prebrali zadnjo izdajo katekizma RKC, nisem prepričan, ali bi v njem našli kakšno dogmo, ki bi jo lahko empirično ovrgli.
Zakaj pa je potem sedanji papež objavil knjigo "Stvarjenje in evolucija", v kateri več kot očitno kritizira znanost (jasno je, da so kritike brez osnove) s trditvami, "da znanost sama ne more pojasniti nastanka življenja ter da teorije evolucije ni mogoče dokazati"? Očitno pri religijah oz. predstavnikih religij ni tako, kot si sam predstavljaš, razen če seveda misliš, da sedanji poglavar RKC ni resen oz. da predstavlja neresno religijo.
Lahko da bom res ostal osamljen s svojo osebno resno religijo. A če sem malo optimist, mogoče bo celo RKC nekaj sto let po tistem, ko bo ustvarjanje enoceličnih organizmov iz praškov, kupljenih v lekarni, in razvoj le-teh do glavonožcev na osnovi kontroliranih sprememb genetskega materiala, postalo del srednješolskega praktikuma iz biologije, opustila svoje hipoteze podobno kot je opustila tisto o Zemlji v središču vesolja.
shrink napisal/-a:Če si lahko papež Ratzinger drzne kritizirati znanost oz. njene uveljavljene teorije, potem si lahko znanstveniki drznejo dajati sklepe o obstoju oz. verjetnosti obstoja Boga.
Ne gre za to, kaj je pobuda za dajanje določenih sklepov, ampak za to, koliko so ti sklepi znanstveni. Tudi ne gre za to, da če jaz kritiziram tvoj krompir, ti kritiziraš moje zelje. Napačno kritiko se ovrže tako, da se pojasni, kje je napaka.
Roman napisal/-a:mirko napisal/-a:Potem boš nadnaravno definiral kot tisto, kar povzroči, da bomo tudi po smrti živeli. Si že v malo večji zadregi, kako izvajati poskuse.
Si se kdaj vprašal, zakaj bi nadnaravno sploh definiral? Na podlagi česa? Kako sploh prideš do ideje o nadnaravnem? Kaj je vzrok religijam oziroma misticizmu?
O tem sem se že spraševal. Zdi se mi, da ima pri tem bolj kot razum prste vmes čustveno doživljanje - bodisi strah, občudovanje,... Lahko tudi manipulacija z namenom izkoriščanja. Lahko tudi preprosto sklepanje, da mora vsaka stvar imeti svoj vzrok. Sicer nas znanost zadnje čase res prepričuje, da vprašanje, kaj je mati vseh vzrokov, ni smiselno, čeprav ne vem, ali gre za to, da vsebinsko ni smiselno, ali za to, da se znanost zaveda svojih omejitev. Še kaj bi se našlo. Moram priznati, da nimam zadovoljivega odgovora.
Navsezadnje boš morda nadnaravno opredelil kot tisto, kar je za razlaganje narave nepotrebna hipoteza, vendar obstaja.
Kako veš, da obstaja?
Ne vem. Zdi pa se mi čudno, kako bi lahko za trditev, da obstaja nekaj, kar je za razlaganje narave nepotrebna hipoteza, uporabil katero od metod empiričnega določanja verjetnosti veljavnosti hipotez (recimo hi kvadrat test).
Ali pa celo kot tisto, kar se empirični zaznavi namenoma izmika.
Če je resnično, se empirični zaznavi ne more izmikati, še posebej pa ne namenoma.
Mislim, da gre za napačno trditev. Človek kot konkretna oseba se je sposoben namenoma izmikati empirični zaznavi in je hkrati resničen. Konkreten primer je pobeg iz zapora. Najbrž se povsem ne razumeva.
In zakaj potem še vedno verjamemo?
No, zakaj?
Šlo je za retorično vprašanje, odgovor, sicer nič pretresljivega, pa je bil v naslednjem stavku, ki se je glasil: Ker je za nas še manj enostavno ne verjeti v nadnaravno, ne da bi imeli en sam trden dokaz, da ne obstaja.
Če bi recimo prebrali zadnjo izdajo katekizma RKC, nisem prepričan, ali bi v njem našli kakšno dogmo, ki bi jo lahko empirično ovrgli.
Hm, lahko začneva pri deviškem spočetju?
Lahko. Dogma ne trdi, da je vsako spočetje deviško spočetje - to bi seveda z lahkoto empirično ovrgli. Dogma trdi, da je bilo Jezusovo spočetje deviško spočetje. Podobno kot če bi izpustil kamen iz roke in bi na tvoje presenečenje padel gor namesto dol. Pa četudi se kasneje to ne bi nikoli več zgodilo. To dogmo lahko empirično ovržeš, če lahko empirično ovržeš trditev, da so nadnaravni posegi mogoči.