Rekel bi, da pri hitrostih, razdaljah, časih, nalogah tipa "kdaj se dva delca srečata" in podobno Newton nima nič zraven. Temu rečemo opis gibanja, gre pa pravzaprav za časovne odvisnosti položajev nekih delcev, predmetov, točk ipd. Pri tem nam hitrost pove, za koliko metrov se delec premakne v eni sekundi in tukaj je čisto vseeno, ali gre za majhne hitrosti ali hitrosti blizu c.Hitrosti in razdalje lahko seštevamo po Newtonu – tako so me učili. Seveda zares ni tako.
Podsklop v opisu gibanja so transformacije med opazovalnimi sistemi; če je v<<c lahko uporabimo Galilejevo, sicer pa moramo uporabiti Lorentzovo transformacijo.
Newton pride zraven, ko se začnemo spraševati o vzrokih gibanja. Imamo drugi Newtonov zakon, F=m*a, kjer sta F in a vektorja v trirazsežnem prostoru. Tukaj pa je narobe, če ta zakon uporabimo za delec s hitrostjo blizu svetlobne, saj bi s tem lahko za rezultat dobili hitrost delca večjo od c. Za take primere (klasika je npr. hiter elektron v močnem električnem polju) imamo namesto Newtonovega zakona v trirazsežnem prostoru podobno enačbo s četverci (če se še prav spomnim, gre za neko t.i. silo Minkowskega). Običajno se stvari sicer poenostavijo na računanje energij, gibalnih količin ipd, vendar so tukaj formule nekoliko drugačne kot v Newtonovi mehaniki. Res je, da v teh enačbah nastopa gama, izračunana iz hitrosti delca (saj drugega opazovalca običajno sploh nimamo). Vendar pa tudi zanje velja podobno kot za odnos med Lorentzovo in Galilejevo transformacijo: pri v<<c iz njih dobimo enačbe klasične Newtonove mehanike.