Diskurz gospodarja
Pri branju tega diskurza (kot tudi vseh drugih) moramo izhajati iz tega, kar predstavlja njegovo temeljno nemožnost. Vsi štirje diskurzi slonijo prav na tem, da so strogo vzeto nemogoči: gospostvo, vzgoja, analiza (ter "zbujanje želje", kot doda Lacan za diskurz histeričarke). Temeljno nemožnost, ki opredeljuje (in hkrati narekuje) diskurz gospodarja, Lacan opredeli:
"V diskurzu gospodarja je na primer dejansko nemogoče, da bi obstajal gospodar, ki bi potegnil svojo okolico (Izraz, ki ga uporabi Lacan faire marcher (son monde) ima več pomenskih odtenkov, ki so vsi pomembni za njegovo poanto: spraviti v tek, v obratovanje, ukazovati komu, za nos voditi koga). Pripraviti ljudi, da delajo, je še bolj utrujajoče, kot če delamo sami, če bi morali to res storiti. Gospodar tega nikoli ne stori. Da znak, označevalec gospodar, in vsi stečejo. Izhajati je potrebno iz tega, kar je dejansko povsem nemogoče. To lahko vidimo vsak dan."
Prednost in temeljnost diskurza gospodarja je, da nemožnost leži v samem njegovem izhodišču. Diskurz gospodrja lahko začne delovati šale, če gospodarja kot osebo na mestu dejavnika nadomesti označevalec (ki ga nato zastopa pri drugih označevalcih, S2, oziroma pri njegovi "okolici". S nadomesti gospodarja kot "živo osebo" s čisto označevalno potezo ("unarni potezo"), empirično oziroma fizično moč s simbolno močjo. To je vzvod izhodiščne označevalne entropije, izgube, negativnega števila oziroma negativne velikosti, ki je temelj vsake diskurzivnosti.
Lacan torej začenja z diskurzom gospodarja, ki se tudi zgodovinsko pojavi prvi in v katerem se pojavi tudi filozofija. Kar je dokaj čudno, saj
»resnični gospodar ne želi ničesar vedeti - želi zgolj, da se deluje. In čemu bi hotel vedeti? Obstajajo stvari, veliko bolj zabavne kot to. Kako je torej filozofu uspelo gospodarju vdahniti željo po vednosti?« (Lacan). - Do določene mere se je moral histerizirati, saj Gospodar ne želi. On ima hlapca, ki mu željo izpolni, še preden Gospodar zanjo ve.
Želja je pač želja Drugega* in na njegovem mestu imamo v tem diskurzu hlapca. Zato je kraja hlapčeve vednosti bizarna in razložljiva šele s padcem Gospodarja. Gospodar pade v trenutku, ko se začne spraševati, kaj ga dela za Gospodarja – kar je seveda histerično vprašanje. Gospodar kot tak ne sprašuje in ne ve, on samo je. Za gospodarja ga dela povsem arbitrarno
dejstvo in ne katera njegovih lastnosti. Njegova celotna oseba je potujena v mrtvo črko, v označevalec, S1.
Na mestu dejavnika imamo torej v diskurzu gospodarja označevalec-gospodar, označevalec brez označenca, katerega edina funkcija je funkcija označevalca: to, da zastopa, je vse, kar dela. Gospodarja vpelje Hegel: heglovski gospodar je tisti, ki gre v boj na življenje in smrt zaradi golega prestiža. Njegov drugi je hlapec, ki se odpove prestižu v imenu preživetja, ki izstopi iz boja kot poraženec in šele s tem svojim aktom omogoči gospodarju biti gospodar. Hlapec je torej po Heglu trdno usidran v načelo ugodja. Lacan pravi drugače:
»Določitev subjekta, torej tudi misli, je povsem odvisna od tipa diskurza. V diskurzu torej se dejansko pojavi moment, v katerem se spozna gospodar. Bilo bi povsem napačno verjeti, da se to odloča na nivoju tveganja. To tveganje je kljub vsemu povsem mitično. Sled mita, ki je ostala v hegeljanski fenomenologiji«.
Po Lacanu torej nikoli ni bilo nikakršnega boja. Gre zgolj za razporeditev mest v matrici diskurza. V diskurzu gospodarja imamo na mestu dejavnika gospodarja, ki morda res ni nikoli bil pripravljen žrtvovati svojega življenja v Heglovem pomenu,
je pa žrtvoval svojo osebo za čisti označevalec, svojo bit za mrtvo črko. Kajti: Gospodar to lahko ostane samo kot mrtvi Gospodar.
Njegov drugi je tu vednost, ki je v tem osnovnem diskurzu seveda v rokah hlapca - tistega torej, ki dela. Kot smo videli zgoraj, hlapec po Lacanu ni hlapec zaradi svoje odpovedi prestižu v imenu preživetja, ampak zaradi svoje zavrnitve odpovedi užitku, ki mu ga nudi kraja užitka gospodarju. Hlapčeva fantazma o gospodarju, ki kopiči užitek, je torej razlog, da sam ostaja hlapec, saj najde užitek v tem, da mu od časa do časa uspe preslepiti gospodarja in mu ukrasti del nakopičenega užitka.
Hlapec torej najde užitek v kraji užitka Gospodarju - ki pa je mesto uživanja zgolj in samo v hlapčevi fantazmi. Ta ga drži v hlapčevstvu. Nikakor ga v hlapčevstvo ne sili gospodar, saj, kot smo že poudarili, gospodar ne deluje. Deluje sam hlapec: ki ne hlapčuje zaradi gospodarja, ampak zaradi svoje lastne fantazme.
Gospodar je torej zgolj ime, pečat, podpis in je zgolj kot tak nujen za zagotavljanje trdnosti simbolnega univerzuma, njegova funkcija je ravno funkcija, da zastira nič, da igra funkcijo dozdevka, maske manka, kot pravi J.A.Miller. Kaže se brez manka, toda v trenutku, ko začne govoriti, se pokaže njegova resnica. Ko Gospodar vstane od mrtvih, mora oditi. Zdaj namreč da videti, da ni na višini svoje naloge. Ko tiranski Oče spregovori, ko se ga ne onika več, ni več Oče, je zgolj oče, ki kot tak ne more več zadovoljivo opravljati svoje simbolne funkcije.
S tem Očetovim padcem, s tem padcem tradicionalnih avtoritet, pademo med nevrotike. Novodobni oče je namreč razcepljen, prečen je z mankom in kot tak ne more ponuditi odgovora. Na ta manko imamo tri možne reakcije: njegovo izključitev (kar je psihotična rešitev), zanikanje oz. utajitev (pri perverziji) in potlačitev (v nevrozi).
Nevroze, perverzije in psihoze so torej moderne zadeve, povezane z Očetovim padcem, s padcem tradicionalnih avtoritet in institucij, ki so nekoč ponujale trdne avtoritete, nesporne odgovore in stalne meje, danes pa nas prepuščajo samim sebi. Psihoanaliza je torej zadeva današnjega časa, največ problemov z identiteto imamo prav zdaj, ko nas vsi spodbujajo, danaj bomo, kar smo. V dobi tisočerih možnosti se utapljamo v poplavi izbir. Glede toliko stvari se moramo svobodno odločiti, da v končni fazi nimamo več časa za svobodo… Hja, najbolj učinkovito zasužnjevanje je prav zasužnjevanje s svobodo in z njo povezano krivdo.
Izhod v sili iz tega tipa diskurza je namreč
ustvarjanje institucij, ki bi nam povedale, kdo smo in kaj hočemo. S tem lahko razložimo ponovni vzpon religij, vedno bolj rigorozne sekte, pa tudi preštevilne etične komiteje itd. Tudi v popularnosti talk-showov lahko vidimo klic Drugemu: vedno glasnejše so, vedno bolj čudaške njih izpovedi, da bi le pritegnile pozornost Drugega, da bi ta le dal znak o svojem obstoju. Brez Njega je tako zelo težko…
Religija je bila zato vedno ena najpomembnejših institucij, ki je ponujala trdno identiteto in ščit pred nevrozo. Religija kot taka, z vsemi svojimi rituali in običaji, je v bistvu organizirana kot neka skupinska nevroza, ugotavlja Freud v
Prihodnosti neke iluzije. Ravno zaradi tega, pravi Freud, imajo njeni pripadniki manjšo možnost za razvitje osebne nevroze. Cerkvene ceremonije imajo namreč isto funkcijo kot obsesionalčevi rituali: izogniti se vprašanju, na katerega ni odgovora.
Seveda pa ščit pred problemom le-tega niti slučajno ne reši.
Z opisom tega diskurza bi zaključil (oziroma v naslednjem postu bom samo dodal, kaj je produkt tega diskurza) saj smo prišli do točke, ko se bo zgodil četrtinski obrat, iz diskurza gospodraja k diskurzu univerze. Vesel bi bil kakšnih vprašanj in debate, ki naj se odvija kar tu naprej, tako da če ima kdo kako vprašanje je, po moje, najbolje da to stori sproti in ne čaka na konec opisa štirih diskurzov.
* Da je želja želja Drugega je znana Lacanova izjava, s katero poskuša poudariti pomen, ki ga ima Drugi za posameznika. Subjekt se namreč oblikuje šele v odnosu do Drugega, njegova prva želja je biti objekt želje Drugega, želi biti zaželjen – temu njegovo večno vprašanje Drugemu:
Kaj hočeš? Razcepljeni subjekt hoče ugajati, njegov edini problem pa je, da ne ve, kaj Drugi od njega pričakuje.- Toda tega tudi nikoli ne bo izvedel. To vedo zgolj perverzneži. Vsi ostali se tega histeričnega preizpraševanja želje Drugega lahko rešimo le tako, da sesprijaznimo s tem, da tega nikoli ne bomo vedeli.
Viri:
http://dk.fdv.uni-lj.si/dela/Trkman-Silvia.PDF
J. Lacan, Narobe stran psihoanalize, Problemi 6-8/2003 letnik XLI, Društvo za teoretsko psihoanalizo, Ljubljana
A. Zupančič, Štirje diskurzi v luči vprašanja presežnega užitka, Problemi 6-8/2003 letnik XLI, Društvo za teoretsko psihoanalizo, Ljubljana
S.Žižek, Stalinizem in kapitalizem kot dve plati diskurza univerze, Problemi 6-8/2003 letnik XLI, Društvo za teoretsko psihoanalizo, Ljubljana