mirko napisal/-a:Moje stališče v teh zadevah pa gre nekako v tem smislu:
Kot vernik verjamem v nekaj čudežev v zgodovini vesolja. Znanosti ne zaupam toliko, da bi se mi zdel čudež nemogoč. Kako pa naj znanost sploh obravnava enkratni dogodek, kot je čudež? Čisto v redu in prav se mi zdi, če lahko pojasni prevaro, ko s ponovitvijo in v kontroliranih okoliščinah doseže enak učinek kot domnevni čudež. Kaj pa, če tega vedno in povsod ne zmore? Če znanost zaupa samo temu, kar lahko v kontroliranih okoliščinah ponovi, kako gledati na dogodke, kjer to ni mogoče? Na tej točki se razdelimo na tiste, ki iz principa verjamejo, da je čudež nemogoč, da je šlo za naravni pojav, o katerem imamo bodisi premalo informacij bodisi premalo znanja; na tiste, ki navijajo, da je bil čudež; na tiste, ki dopuščamo čudež, a dopuščamo tudi možnost, da se razkrije prevara. Pomembna je tudi iskrenost, recimo temu, vpletenega pri čudežu. Tudi tukaj gre za vse mogoče od namerne goljufije do avtosugestije, hipnoze, učinka placeba in kar je še takih zadev, pri katerih znanost po mojem mnenju še zdaleč nima tako trdnih temeljev kot pri fiziki. Je pač lažje spuščati kamen s stolpa in ob tem pritiskati na štoparico, kot pa izluščiti kaj v kontroliranih okoliščinah ponovljivega iz peščice čudaških poročil in opazovanja obnašanja redkih medicinskih fenomenov.
Pa še to: v to, da sem vernik, me ni pripeljala očitnost nekega čudeža. Enostavno nikjer zunaj vere v posmrtno življenje ne najdem motivacije za to, da naj se trudim biti človeški. Po možnosti neboleč odhod v spanje brez sanj pa je še vedno precej privlačna možnost. A jo spremlja strah, da v resnici ne obstaja.
V tem kontekstu se mi tudi eventuelna situacija, ko bi sam v svoji naivnosti glede vere v čudeže nasedel goljufu, zdi večji problem za goljufa kot zame.
Mirko, v nekem drugem kontekstu sem ti še dal priznanje za poštenost, da odkrito priznaš, da si vernik. In pika. To spoštujem in je dosti bolj etično, kot pa tiste kriptoreligiozne dvoživke, ki recimo doma klečijo (ali se klanjajo proti Meki) in vijejo roke k vsemogočnemu, da usliši prav njihove individualne želje in prošnje, javno pa se razglašajo za sekulariste in zagovornike objektivne znanosti.
Torej, kot vernik imaš vso pravico (pravzaprav dolžnost!) verjeti »v nekaj čudežev v zgodovini vesolja«. Torej »znanosti ne zaupaš toliko, da bi se ti zdel čudež nemogoč«. Ergo, meniš, da so čudeži mogoči. Prav. Problem je po moje v tem, da je tvoja svetovnonazorska pozicija nevzdržna; ali verjameš v naravne fundamentalne zakonitosti, ali pa ne.
Ni mogoča delitev tudi na »tiste (poleg predhodnih dveh, ki si jih navedel), ki dopuščamo čudež, a dopuščamo tudi možnost, da se razkrije prevara«. Tu ni graduacije, zveznega prehoda od »tistih, ki iz principa verjamejo, da je čudež nemogoč« do »tistih, ki navijajo, da je bil čudež«.
Tertium non datur. Ali je noseča, ali pa ni – ne more biti »malo noseča«. Uporabiti je treba Aristotelovo dvovalentno logiko: '
A' ali
'non A'. Razumeš, kaj hočem povedati? Tako pač jaz gledam na stvari.
Iz povedanega sledi tudi, da jaz ne vidim bistvene,
kvalitativne razlike med proučevanjem in znanstveno analizo »spuščanja kamna s stolpa in ob tem pritiskati na štoparico, kot pa izluščiti kaj v kontroliranih okoliščinah ponovljivega iz peščice čudaških poročil in opazovanja obnašanja redkih medicinskih fenomenov.« Gre za
kvantitativno razliko, ki je posledica zapletenosti in kompleksnosti pojavov, ki jih proučujemo. Pri obeh delujejo
enaki, nespremenljivi, nepodkupljivi naravni zakoni. Kakor hitro to zanikamo, smo na spolzkem terenu dualizma, ki si domišlja, da za določene pojave (»redke medicinske fenomene«, kot praviš) veljajo povsem drugi naravni zakoni, ki jih z obstoječimi ni mogoče pojasniti.
Posebej pa zasluži komentar tale tvoja misel:
»Pa še to: v to, da sem vernik, me ni pripeljala očitnost nekega čudeža. Enostavno nikjer zunaj vere v posmrtno življenje ne najdem motivacije za to, da naj se trudim biti človeški. Po možnosti neboleč odhod v spanje brez sanj pa je še vedno precej privlačna možnost. A jo spremlja strah, da v resnici ne obstaja.«
Pojdiva se malo logične analize!
Prva trditev: »/…v
to, da sem vernik, me ni pripeljala očitnost nekega čudeža.«
Druga trditev: (smiselno) »
verjamem v posmrtno življenje.«
Vprašanje: ali ni oživljanje definitivno mrtvih čudež vseh čudežev, ki je tako čudežen, da ga ni še nihče nikoli opazil? Poznamo ga samo iz pravljic (recimo Trnjulčica bi bil dober primer) in svetih spisov. Menda ja ne boš trdil, da »vstajenje od mrtvih« ni »očiten čudež«, ki nasprotuje vsem znanim naravnim zakonom? Kot sem že omenil v enem postu tega foruma: če mi dokažete en sam samcat preverljiv in znanstveno dokazan primer obuditve v življenje davno umrlih oseb (in nato njihov ekspresni odhod skozi hiperprostor /??!/ v kraj, ki se mu reče 'nebesa' ali pa 'pekel'), takoj postanem vaš goreč vernik in zagovornik čudežev.
Toda bolj ko logična kontradiktornost povedanega me skrbi nekaj bolj temeljnega – namreč
etika takega stališča.
Trdiš: »
Enostavno nikjer zunaj vere v posmrtno življenje ne najdem motivacije za to, da naj se trudim biti človeški.«
Iz te premise sledi kar nekaj za etiko pomembnih zaključkov.
Prvič, po logično-semantični dedukciji sledi, da se noben ateist »ne trudi biti človeški.« To je zelo močna trditev, saj se strinjaš, Mirko, kajne?
Drugič, po logično-semantični dedukciji sledi nadalje, da te le vera motivira, da »se trudiš biti človeški.« Oba veva, da si s sintagmo «vera v posmrtno življenje« mislil na večne užitke v kraju, ki mu pravite raj, kajne? Torej, samo strah pred sodbo krutega božanstva, da te bo obsodil na antipod raja, na pekel, te sili, da se trudiš biti človeški? Če tega strahu pred večnim pogubljenjem oz. »motivacije«, kot ti praviš, ne bi bilo, bi bil »nečloveški« ali kako? Sklepam prav?
Sam namreč praviš, da te »
spremlja strah, da v resnici ne obstaja (naravna, običajna smrt, ki ji ti poetično praviš »
neboleč odhod v spanje brez sanj«.
Kaj porečeš na tako etiko, Mirko, ki temelji na smrtnem strahu pred večnimi mukami oz. na obljubah večnega blaženstva, namesto na Kantovem kategoričnem imperativu ?
Še vedno pa spoštujem tvojo privatno odločitev za takšno etično in moralno držo.