S tem se strinjam, od tu pridemo do abstraktnega. To tudi sam trdim.GJ napisal/-a:Človeški um/razum je kompleksna stvar in del njega je dojemanje.
Se strinjam, seveda dojemanje temlji na možnosti obdelave (količina, hitrost, smisel/kontekst ...) informacij. Tvorenje informacij, katere obdelujemo pa omogoča sposobnost, kateri rečemo jezik. Od tu sledi tiso, da smo vedno že ujeti v jezik, da se rodimo vanj, še prej pa pravzaprav v diskurz. Zato je toliko bolj potrebno razmisliti o tem, kar tudi sam ugotoviš:Dojemanje potrebuje dovolj široko bazo podatkov v naši zavesti kot tudi podzavesti, da lahko uspešno reši nek problem.
Vzgoja, lenoba, ... je močno povezana s kuturo v kateri nekdo biva. In naj ne bom predolg. Od tu potem pridemo do ideologij in dojamemo vpliv le teh na racionalizacijo dojemanja. In mislim, da sva o tem govorila z agato, no vsaj sam mislim tako.Racionalizacija dojemanja je hkrati lahko močno povezana z lastnostjo "lenoba" in seveda vzgojo.
OK, prvi stavek razumem kot tvoj poziv, da se tudi sami malo potrudimo glede izobrazbe in bi bili lahko naši zaključki, dojemanje, veliko kvalitetnejše. Vendar "baza podatkov" je po svetu različna. "Baza podatkov" je na nek način detreminirana znotraj določene kulture. In smo spet pri jeziku in govoricah ...Seveda so lahko zaključki kadarkoli iz kakršnega koli razloga napačni, vendar se moraš tega zavedati in biti na to pripravljen! Baza podatkov in izkušenj posameznika je tista, ki daje možnosti abstraktnemu razmišljanju in povezovanju.
Objektivno obravnavanje drugih nam lahko ponudi zgolj fizika, amapk zakaj bi to počeli na nas, če lahko obravnavajo kamen in se ne bodo veliko zmotili. Drugače pa je naša obravnava drugih vedno subjektivna.Vsako objektivno obravnavanje drugih je lahko zelo nehvaležna stvar...
Se podi za njem, častno in pošteno, "viteško". Ga živi, ga lovi, ga živi ... "Borec" pravi, ta naš človek.Če je človek "borec" potem živi za trenutek sedanjosti...
.....
Mogoče bom izkoristil tvoj "trenutek sedanjosti" in opozoril oziroma vprašal, ali je kdo mogoče bral kak vir, ki bi zanan Heraklitov izrek obravnaval/bral na naslednji način:
"Ni mogoče dvakrat stopiti v isto reko niti se dvakrat dotakniti minljive bitnosti v istem stanju, temveč se ta v ostrini in hitrosti spremembe razprši in zopet zbira, prihaja in odhaja." (Heraklit)
Kolikor sem bral glede tega izreka, sem opazil da se avtorji vedno osredotočajo na reko oziroma bitnost, reka se spreminja ali nemoč dotakniti minljivo bitnost (no, vsaj jaz sem jih tako razumel). Sam pa sem razmišljal, kaj pa če se osredotočimo na tistega, ki v to reko stopa, torej človeka. Glede na to, da se tudi on, iz trenutka v trenutek, v ostrini in hitrosti spremembe razprši in zopet zbira, prihaja in odhaja, pridemo do istega zaključka, saj nikoli "isti človek" ne stopi v nobeno reko niti se dotakne minljive bitnosti v istem stanju. Naj skrajšam. S tem branjem sam uključim mikrosvet v zgodbo o človeku.