Tommo je napisal:
Nisem prav hud poznavalec Marxa, ampak ker sem imel pred kratkim možnost sodelovati v zanimivi debati o kapitalizmu in socializmu, bi me zanimalo, kaj ti misliš, da bi stari komunjara rekel o naslednjem eksperimentu:
Ustavimo čas. V celoti razdelimo vse premoženje družbe med posameznike, tako da vsak dobi enak del. Poženemo čas in počakamo eno leto. Ustavimo čas in pogledamo, kaj smo dobili. Verjetno se bi vsi strinjali, da ne glede na to, da smo vsi začeli z enakih pozicij, po enem letu nismo več enaki. Nekateri so svoj delež izgubili ali zapravili, nekateri pa so ga povečali, bodisi z delom, iznajdljivostjo, lahko pa tudi z goljufijo. Bistvo je v tem, da ne glede na razlog, enakosti ni več in spet smo na začetku. Če postopek ponovimo in ponovno razdelimo premoženje na enake dele, bodo tisti, ki so prej delali oziroma se trudili za povečanje premoženja, nekako izgubili voljo, saj za njih povečevanje premoženja ni smiselno, ker jih čez eno leto ponovno čaka razlastitev. Tisti, ki pa premoženje izgubljajo oziroma zapravljajo, bodo dobili še dodatno spodbudo, saj bo čez eno leto spet delitev in bodo prišli do novega dela. Ni težko dokazati, da se skupno premoženje neke družbe na ta način lahko samo manjša, nikakor pa se ne more povečevati.
Tukaj je zdaj možno ugovarjati, da tudi če izenačimo premoženje, še nismo izenačili drugih pogojev (izobrazbe, vzgoje, pameti) in zato eksperiment ne dokazuje ničesar. Vendar pa ni težko uvideti, da bi bili rezultati enaki tudi če bi izenačili vse, kar se sploh izenačiti da, saj enostavno ni mogoče ohranjati takega ravnovesja poljubno dolgo.
Zaključek bi lahko bil, da je kapitalizem enostavno vgrajen v našo naravo in da družba, kjer so resursi porazdeljeni enakomerno, v praksi ni mogoča. Čeprav seveda to ne pomeni, da je nekdo s 50 milijardami dolarjev v primerjavi z nekom, ki živi z dolarjem na dan, kakorkoli upravičen do tega oziroma da obstaja racionalna utemeljitev takega neravnotežja.
Moram reči, da zelo zvito argumentiraš. Toda Utopija, ki si jo tukaj narisal, ni Marxova. Marx nikoli ni trdil, da smo vsi enaki in da bomo tudi v komunizmu (ali kakorkoli se bo pač že imenovala bodoča egalitarna družba) vsi enaki. Kot veš, je zagovarjal načelo: vsak po svojih sposobnostih, vsakemu po njegovih potrebah. Torej je na prvo mesto kot
differentio specifico postavil
človeške sposobnosti; te pa so različne. Mesto v delitvi družbenega bogastva je opredeljeno s prispevkom vsakega posameznika, ta pa je odvisen od njegovih sposobnosti (pridobljenih in prirojenih). Razlike med materialnim statusom ljudi so lahko le posledica
prispevka k družbenemu bogastvu, ne pa recimo lastninskega monopola nad produkcijskimi sredstvi(naj te spomnim, da je Marx lastnino enačil s krajo!), statusa ob rojstvu, podedovanega bogastva ali drugimi pravnimi naslovi, ki niso rezultat prispevka posameznika k bogastvu družbe.
Pa še nekaj pozabljamo, ko si skušamo predstavljati to vizijo: zaradi strahovito povečane produktivne moči družbe (avtomatizacija in robotizacija proizvodnje, silovitega povečanja organske sestave kapitala, ipd.) bo družbeno bogastvo vedno manj odvisno od fizičnega angažmana posameznika v produkcijskem procesu. Šele, ko delo ne bo več nuja, ko ne bo več alienirana sila nad producenti, se odprejo horizonti prave svobode. Potrebno delo (tisto, ki je nujno za reprodukcijo delovne sile in produkcijskih sredstev) postaja vse manjše, narašča pa presežno delo, ki je opredmeteno v presežni vrednosti. Samo to pa je mogoče potrošiti (neproduktivno). Kraja neplačanega dela, ki je temelj današnjega bogastva kapitalistov, je bedni temelj, če ga gledamo s perspektive te bodoče družbe. Kakor hitro neposredno produktivno delo preneha biti vir bogastva drugih, čas prebit na delu preneha biti njegova mera, pa tako tudi mera uporabne vrednosti. S tem pada temelj ureditve, ki počiva na menjavi vrednosti. Presežno delo mnogih preneha biti pogoj za večanje splošnega bogastva družbe. In obratno: nedelo maloštevilnih preneha biti pogoj za razvoj splošnih intelektualnih moči. Svoboden razvoj individualnosti (in zato ne reduciranje potrebnega delovnega časa za produkcijo viška dela), ampak redukcija družbeno potrebnega dela na minimum, šele odpira polje za umetniško in znanstveno ustvarjalnost ljudi in razvoj vseh njihovih umskih potencialov. Odmor, prosti čas postane merilo bogastva neke družbe. Če pobližje pogledamo kapitalistični način proizvodnje, vidimo, da je pravzaprav siromaštvo, pomanjkanje tisto, ki delovni čas (čas, prebit na delu) postavlja kot merilo bogastva. Čim več časa delaš, tem bogatejši si, kajti v kapitalizmu se človek reducira na delavca in ves njegov čas na čas produkcije. To je norost, ki je podobna shizofreniji: neka stvar je naša šele, ko jo posedujemo, ko za nas obstoji kot kapital, ko jo uporabljamo. Da pa bi čimveč posedovali, se moramo odrekati vse več užitkom: prostemu času, zabavi, hobijem.
Marx je razlikoval dve vrsti svobode. Prva oblika svobode je še nepopolna, saj je omejena s »kraljestvom nujnosti« (tj. družbenoekonomske razmere, kjer stopnja razvoja produktivnih sil še ni dovolj razvita):
»Svoboda na tem področju je lahko samo v tem, da podružbljeni človek, združeni producenti, racionalno urejajo svoje presnavljanje z naravo, da jo skupno nadzorujejo, namesto da jim vlada slepa sila; da ga opravljajo z najmanjšo porabo moči in v razmerah, ki so najbolj vredne človeške narave in ji najbolj ustrezajo« (KAPITAL III, 1973, str. 914). Zares popolna (»prava« ali »resnična«) je zatorej šele tista oblika svobode, ki je mogoča šele onkraj »kraljestva nujnosti«, namreč »razvoj človeške moči, ki je samemu sebi namen« (ibidem) in katerega temeljni pogoj je skrajšanje delovnega dne:
»Kraljestvo svobode se začenja v resnici šele tam, kjer se neha delo, ki ga narekujeta pomanjkanje in zunanja smotrnost; po naravi stvari leži torej onkraj sfere prave materialne produkcije.« (ibidem)