Čudeži in znanost

[Roman]

Se navezuje na odprte množice.

je upravičen. Razumljiva je pravzaprav samo zadnja vrstica, pa še ta nima nobene zveze z matematiko. Sem pa radoveden, če znaš pesem kot pesnik primerno razložiti.

[problemi]

Absolutni nič, pomeni popolnoma nič, tudi brez prostorske in časovne neskončnosti, torej skratka brez vsega, kar tvori obstoj!

Zgleda, da se nisva razumela. Vem kaj pomeni "absolutni nič", pravzprav "absolutni nič" je ne-mogoče misliti, saj takoj, ko to misliš (opredeliš) pač je, ampak to se razumeva. Tisto kar sem želel reči je sledeče. Kolikor je "absolutni nič" ne-mogoč, in oba veva (verjameva), da je temu pač tako, potem iz tega sledi, da pa "nekaj" vendarle (nujno) je. Sledi seveda vprašanje, ali je to "nekaj" kar (nujno) je, kar obstaja, neskončno in večno? Kolikor trdiš, da ni, padeš v paradoks, saj logično izhaja, da je potem takem temu nekaj vendarle predhodil "absolutni nič".

[bargo]

Se navezuje na odprte množice.

je upravičen.

Seveda.

Razumljiva je pravzaprav samo zadnja vrstica,

Res. Nekaj več živosti je gotovo v tebi.

pa še ta nima nobene zveze z matematiko.

Zadnja vrstica mogoče res ni toliko povezana z matematiko, je pa zato s tem forumom, kar lahko rečem kar za celotno pesem, ki ni po naključju pristala tukaj.
Nenazadnje gre za konstruktivizem, kjer se razstavlja in sestavlja na novo, v novo celoto in pri tem početju so potrebni matematični simboli, kot zanka 0 in zankasta črta \(\infty\). O odnosu med konkretnim in abstraktnim si tudi pred časom nekaj povedal in stroga razmejenost je itak značilnost dneva, ki včasih pihne živost v mrtvilo.
Z očitno prepletenostjo, nedoločenostjo dobimo nek rezultat, funkcijo, karakteristično funkcijo, uvid v hierarhičen sistem, kar je vsaj zabavno.

Sem pa radoveden, če znaš pesem kot pesnik primerno razložiti.

Naj ti potešim radovednost, niti sem pesnik, niti znam primerno razlagati, da bi pa pesmi razlagal in še na primeren način , za božjo voljo Roman no, nikar ne pretiravaj.

Ponudim ti lahko "razlago", ki jo lahko najdeš tukaj, vendar ...

Človek je bitje, ki vedno odloča. In o čem odloča? O tem, kaj bo v naslednjem trenutku.

[bianko]

Zgleda, da se nisva razumela. Vem kaj pomeni "absolutni nič", pravzprav "absolutni nič" je ne-mogoče misliti, saj takoj, ko to misliš (opredeliš) pač je, ampak to se razumeva. Tisto kar sem želel reči je sledeče. Kolikor je "absolutni nič" ne-mogoč, in oba veva (verjameva), da je temu pač tako, potem iz tega sledi, da pa "nekaj" vendarle (nujno) je.

Točno to Pa ne uporabljaj besede verjameva, ker bo nekdo to hitro povezal z verniki

Sledi seveda vprašanje, ali je to "nekaj" kar (nujno) je, kar obstaja, neskončno in večno?

S tem "kar nujno je", se sicer ukvarja znanost. Mislim pa, da neskončnost in večnost nista dobra pojma za opis obstoja. S primernejšim pojmom se spremeni (izniči) tudi pomen spodnjega vprašanja.

Kolikor trdiš, da ni, padeš v paradoks, saj logično izhaja, da je potem takem temu nekaj vendarle predhodil "absolutni nič".

[problemi]

Pa ne uporabljaj besede verjameva, ker bo nekdo to hitro povezal z verniki

Kolikor želiva biti objektivna ("poštena"), nama ne preostane drugega, kot da temu verjameva. Ampak saj se razumeva, gre preprosto za epistemologijo, kako (zagotovo) vedeti. Kot tudi bargo rad poudari, vsi smo na nek način verniki (glej: ideologija). Pa tudi zelo prav ima.

S tem "kar nujno je", se sicer ukvarja znanost.

Je ni stvari ali pojava s katerim se znanost ne ukvarja oziroma lahko ukvarja, seveda različne vede z različnih vidikov. Tudi z bogovi se znanost ukvarja, recimo zgodovina ali pa antropologija, kulturologija itn.

Mislim pa, da neskončnost in večnost nista dobra pojma za opis obstoja.

Po moje pri neskončnosti in večnosti ne gre za opis obstoja kot takega, ampak stanje obstoja (gledano z ontološkega vidika) kot takega. Sicer je veliko bolj izmuzljiv pojem obstoj. Namreč, ali nekaj kar se nenehno spreminja obstaja. Vprašanje sicer zveni bedasto, ampak kaj je tisto kar obstaja, kolikor se vsak trenutek spremeni. Kako to opredeliti v nekem sedanjem trenutku? Očitno je, da obstoj opredeljujemo nekako retro, za nazaj, saj tisti trenutek, ko hočeš celoto (pa se tu ne spuščajva v to, da je celota vedno ne-cela) opredeliti že ni več to, kar opredeljuješ.

S primernejšim pojmom se spremeni (izniči) tudi pomen spodnjega vprašanja.

Katere imaš v mislih?

Naj te opozorim, da tu ni tako pomemben označevalec, temveč označenec, skratka pomen, tisto kar sploh mislimo z neskončnim in večnim.

[bianko]

Po moje pri neskončnosti in večnosti ne gre za opis obstoja kot takega, ampak stanje obstoja (gledano z ontološkega vidika) kot takega. Sicer je veliko bolj izmuzljiv pojem obstoj. Namreč, ali nekaj kar se nenehno spreminja obstaja. Vprašanje sicer zveni bedasto, ampak kaj je tisto kar obstaja, kolikor se vsak trenutek spremeni. Kako to opredeliti v nekem sedanjem trenutku? Očitno je, da obstoj opredeljujemo nekako retro, za nazaj, saj tisti trenutek, ko hočeš celoto (pa se tu ne spuščajva v to, da je celota vedno ne-cela) opredeliti že ni več to, kar opredeljuješ.

Zato pa vedno Greena nalimam, ker preprosto razloži prostor-čas. Še ena preprosta https://www.youtube.com/watch?v=nrTsvn9usVQ.

[problemi]

Zato pa vedno Greena nalimam, ker preprosto razloži prostor-čas. Še ena preprosta https://www.youtube.com/watch?v=nrTsvn9usVQ.

Nisem prepričan, če vem kaj mi želiš reči.

Sam izhajam iz preprostega vprašanja, ali je moč kar koli opredeliti kot neskončno in večno, predvsem večno. Neskončno v smislu, da se neskončno razteza v vse možne smeri, večno v smislu, da ni nastalo oziroma nima svojega začetka in svojega konca. Ali lahko to rečemo za vesolje? Očitno je, da ne moremo, saj je glede na dognanja fizike, in nimam prav nobenega razloga, da bi v ta dognanja dvomil, vesolje nastalo. Torej ima svoj začetek, torej ne moremo trditi, da je večno. Ali je prostor-čas neskončen oziroma večen? Nikakor ne, saj je prostor-čas nastal istočasno kot samo vesolje - v nekem smislu bi lahko celo rekli, da sta si prostor-čas in vesolje sinonima -. Torej, ali bi lahko kar koli opredelili kot večno? Sam mislim, da lahko. Zgolj energijo/materijo, lahko opredelimo kot neskončno in večno. S tem pridemo tudi do vprašanja o kavzalnosti. Vse kar je nastalo, torej ni večno, ima vzrok svojega nastanka. Zgolj nekaj večnega nima vzroka, kar je logično, zgolj je, (je bilo/je/bo bilo). Verjetno si takoj opazil, da se moje razmišljanje ne razlikuje veliko od teološkega opisa. Tisto, kar sam opredelim kot večno, torej energijo, teologija opredeli tudi kot večno, torej bog, vendar pri tem stori eno veliko napako, namreč temu povsem arbitrarno dodeli status subjekta, status osebe, nekoga ki premišljeno ustvarja in uničuje. V preteklosti so si pač ljudje s pomočjo koncepta boga razlagali različne pojave, torej tudi vesolje in njega nastanek. Pri teologiji torej ne gre za to, da bi ugotavljali kako so se pred tisočletji ljudje motili glede nastanka vesolja, problem (današnje) teologije je, da vztraja na očitno napačnem/dogmatičnem razumevanju nastanka vesolja. Seveda nam je jasno, da to ne počne zaradi boga, če se tako izrazim, temveč ideologije s katero skuša doseči čim večjo korist za lastno dobrobit.

[Roman]

Problemi, lepo si to napisal, nekaj takega sem od tebe že dolgo pričakoval. Zdaj se kajpak pojavijo vprašanja: Ali se energija (karkoli to že je) res samo v poosebljanju razlikuje od boga? Ali energija lahko obstaja brez prostora-časa? Kje (in kdaj) je bila, ko ni bilo prostora-časa? In seveda, kaj to sploh je?

[problemi]

Zdaj se kajpak pojavijo vprašanja: Ali se energija (karkoli to že je) res samo v poosebljanju razlikuje od boga?

Hecno, ampak odgovor je sila preprost, energija se sploh ne razlikuje od boga, namreč nima se od česa razlikovati. Bog - pustiva ob strani njega obstoj kot ideje ali koncepta - pač ni neka entiteta, ki bi lahko služila kot drugo, kot različno, kar bi bilo osnova za kakršno koli razlikovanje.

Ali energija lahko obstaja brez prostora-časa?

Menim, da ja. Seveda kolikor s prostor-časom misliva na prostor-čas "našega" vesolja. Ni pa mogoče, da bi prostor-čas obstajal brez energije, ker konec koncev iz energije izhaja, energija ga je ustvarila.

Kje (in kdaj) je bila, ko ni bilo prostora-časa?

Sam menim, kot sem že zgoraj nakazal, da povsod in večno. Prostor-čas (vesolje) pač nastane znotraj te neskončnosti in večnosti. Po moje je znotraj koncepta, ki vključuje neskončno in večno nesmiselno govoriti o prostoru in času. O teh je smiselno govoriti le ko ju "zamejiš". Šele z nastankom vesolja je nastal tako prostor, kot tudi čas oziroma tisto čemur mi pač rečemo prostor-čas. Pred nastankom vesolja le ta ni eksistiral. Seveda takšen kot ga mi "poznamo". Seveda dopuščam možnost drugačnih fizik (vesolj) znotraj omenjen neskončnosti in večnosti.

Menim, da tvoje vprašanje ni najbolj ustrezno, saj na nek način predpostavlja nastanek iz "absolutnega nič". Kolikor tega nimaš v mislih, si pred neko (paradoksalno) dilemo, namreč kolikor prostor-čas, ki ga omenjaš, ni nastal je pač večen, kolikor pa je nastal, je moral temu nastanku predhoditi nek proces, torej je potrebno ugotoviti, da je pred nastankom nekaj vendarle bilo. Koliko pa trdimo, da je vse skupaj istočasno nastalo, pa se spet vrnemo na "absolutni nič" iz katerega oziroma znotraj katerega pa enostavno ne more nič nastati. Ni ničesar, ampak absolutno ničesar kar bi omogočalo kakršen koli nastanek česar koli. Znotraj koncepta "absolutnega nič-a" je povsem nesmiselno govoriti recimo o kvantnih fluktuacijah.

Upam, da sem ti vsaj delno odgovoril.

In seveda, kaj to sploh je?

Me sprašuješ, kaj sploh je energija? Vprašanje je sila dobro, sploh ker sam raje uporabljam besedo materija. Čeprav gre za praktično eno in isto, mi uporaba besede materija omogoči lažje pojasniti, kaj mislim. Torej, da ne bo zmešnjave, ko napišem materija mislim tudi na energijo. Težava rabe pojma energija se bo opazila takoj, namreč, sam menim, da tisto kar sem zgoraj opredelil kot "te neskončnosti in večnosti", torej "te" je pravzaprav materija, ki ima določeno energijsko stanje, le to je lahko tudi energija osnovnega stanja sistema (materije), skratka energija ničelne točke.

Da ne dolgovezim, energija=materija in materija=energija. Zdaj, kaj je materija? Vse pač kar je … Vem, ogromno tavtologije, ampak ...

[bargo]

Zato pa vedno Greena nalimam, ker preprosto razloži prostor-čas. Še ena preprosta https://www.youtube.com/watch?v=nrTsvn9usVQ.

Nisem prepričan, če vem kaj mi želiš reči.

Sam izhajam iz preprostega vprašanja, ali je moč kar koli opredeliti kot neskončno in večno, predvsem večno. Neskončno v smislu, da se neskončno razteza v vse možne smeri, večno v smislu, da ni nastalo oziroma nima svojega začetka in svojega konca. Ali lahko to rečemo za vesolje? Očitno je, da ne moremo, saj je glede na dognanja fizike, in nimam prav nobenega razloga, da bi v ta dognanja dvomil, vesolje nastalo. Torej ima svoj začetek, torej ne moremo trditi, da je večno. Ali je prostor-čas neskončen oziroma večen? Nikakor ne, saj je prostor-čas nastal istočasno kot samo vesolje - v nekem smislu bi lahko celo rekli, da sta si prostor-čas in vesolje sinonima -. Torej, ali bi lahko kar koli opredelili kot večno? Sam mislim, da lahko. Zgolj energijo/materijo, lahko opredelimo kot neskončno in večno. S tem pridemo tudi do vprašanja o kavzalnosti. Vse kar je nastalo, torej ni večno, ima vzrok svojega nastanka. Zgolj nekaj večnega nima vzroka, kar je logično, zgolj je, (je bilo/je/bo bilo). Verjetno si takoj opazil, da se moje razmišljanje ne razlikuje veliko od teološkega opisa. Tisto, kar sam opredelim kot večno, torej energijo, teologija opredeli tudi kot večno, torej bog, vendar pri tem stori eno veliko napako, namreč temu povsem arbitrarno dodeli status subjekta, status osebe, nekoga ki premišljeno ustvarja in uničuje. V preteklosti so si pač ljudje s pomočjo koncepta boga razlagali različne pojave, torej tudi vesolje in njega nastanek. Pri teologiji torej ne gre za to, da bi ugotavljali kako so se pred tisočletji ljudje motili glede nastanka vesolja, problem (današnje) teologije je, da vztraja na očitno napačnem/dogmatičnem razumevanju nastanka vesolja. Seveda nam je jasno, da to ne počne zaradi boga, če se tako izrazim, temveč ideologije s katero skuša doseči čim večjo korist za lastno dobrobit.

Prijatelj besedilo je odlično izhodišče, odličen povzetek dosedanjih "Čudežev in znanosti".
Kako dolgo traja, da lahko ubesediš nekaj na tako preprost način? Ali ni o tem govoril že Giordano Bruno?

V tem besedilu je mogoče prepoznati tudi koncept ohranitve energije in če tako, potem je vse eno (in nič hkrati), a ne?

Zdaj, kaj je materija?

Koncept ? Postavi se vprašanje ali smo materijo odkrili ali izumili?!


Upam, da se javi Vojko in poda svoje videnje o neskončnosti, večnosti, energiji in brezdimenzijski točki iz katere je nastalo naše vesolje.
Naj te spomnim Vojko na Wernerja, "neskončno energije v nič časa". Vzameš pač kolikor potrebuješ, a ne? Ja, ta matematika.

Hecno je, ko nič postane neskončno, ali kot je napisal pesnik Srečko:


...
0 = \(\infty\)
\(\infty\) = 0
...


Ena iz Črvine:

Ne. Nasprotno vesel sem tvojih pogledov in hvaležen truda in potrpežljivosti.

"Moji pogledi" so še nekako v nastajanju in prav nič ni gotovo, da bodo nekega dne tudi nastali,/redukcija/, temveč na mojo sposobnost doseči kaj takega. Za potrpežljivost bi jaz tebe prosil, namreč pri meni se lahko kaj hitro zgodi, da danes zagovarjam eno tezo, že jutri pa lahko povsem drugo.

hm. Močno dvomin, da si sposoben spreminjati temeljna stališča iz danes na jutri.
Spreminjanju ni mogoče ubežati !

Hvala problemi. Mimogrede: Še zmeraj razmišljam o trajanju.

[bargo]

Zdaj se kajpak pojavijo vprašanja: Ali se energija (karkoli to že je) res samo v poosebljanju razlikuje od boga?

Oboje je koncept.

Kje (in kdaj) je bila, ko ni bilo prostora-časa?

Zunaj prostor-časa vendar, saj ga je ustvarila. Kdaj sprašuješ. Stanje katere ure imaš v mislih?

[problemi]

Prijatelj besedilo je odlično izhodišče, odličen povzetek dosedanjih "Čudežev in znanosti".

Sama znanost je (dialektični) čudež.

Kako dolgo traja, da lahko ubesediš nekaj na tako preprost način?

Kaj pa vem, nisem meril, ampak nekaj minut je pa vendarle trajalo.

Ali ni o tem govoril že Giordano Bruno?

Je. Vprašanje o neskončnosti je obremenjevalo mnoge, recimo tudi Nikolaja Kuzanskega (http://www.kvarkadabra.net/nikolaj-kuzanski). Moram pa tudi poudariti, da so oni veliko kvalitetnejše govorili o tem.

V tem besedilu je mogoče prepoznati tudi koncept ohranitve energije in če tako, potem je vse eno (in nič hkrati), a ne?

Gre seveda tudi za ohranitev energije, ampak ravno na to sem želel opozoriti v odgovoru Romanu, namreč pri ohranitvi energije gre vendarle za energijo v smislu:

"In physics, energy is a property of objects which can be transferred to other objects or converted into different forms, but cannot be created or destroyed. It is difficult to give a comprehensive definition of energy because of its many forms, but one common definition is that it is the ability of a system to perform work." (Wikipedia),

sam pa z energija, v kontekstu pogovora, mislim na (kot sem že rekel, na materijo) izvor oziroma temelj vsega obstoječega, vsega kar je bilo, kar je in kar bo.

Poleg tega, sam raje govorim o enem in mnoštvu.

Koncept ?

Lahko je sicer tudi koncept, ampak ne v smislu pogovora. Namreč, kolikor trdimo, da je materija koncept, dobimo absurden rezultat, da koncept misli koncept. Namreč, oba sva materija in materija pač misli.

Postavi se vprašanje ali smo materijo odkrili ali izumili?!

Materija je v dolgi evoluciji takšnih in drugačnih sprememb, tvorjenja takšnih in drugačnih entitet, pač "ustvarila" tudi materialno entiteto, ki je pač sposobna ugotoviti, da je izvor vsega, tudi misli, materija.

Upam, da se javi Vojko in poda svoje videnje o neskončnosti, večnosti, energiji in brezdimenzijski točki iz katere je nastalo naše vesolje.
Naj te spomnim Vojko na Wernerja, "neskončno energije v nič časa". Vzameš pač kolikor potrebuješ, a ne? Ja, ta matematika.

Hecno je, ko nič postane neskončno, ali kot je napisal pesnik Srečko

Bojim se, da "neskončno energije v nič časa" ne pomeni, da "nič postane neskončno".

Ena iz Črvine:

Hmmm, bojim se, da ne štekam ...

Prosim, če me spomniš, za kaj je šlo pri "trajanju"?

[bargo]

Prijatelj besedilo je odlično izhodišče, odličen povzetek dosedanjih "Čudežev in znanosti".

Sama znanost je (dialektični) čudež.

Koncept ?

Lahko je sicer tudi koncept, ampak ne v smislu pogovora. Namreč, kolikor trdimo, da je materija koncept, dobimo absurden rezultat, da koncept misli koncept. Namreč, oba sva materija in materija pač misli.

Očitno je, da smo mi prišli do te zamisli, da je vse kar je, materija. Kako smo prišli do te domneve? Z miselnim procesom, ki se odvija v materiji in tako lahko sklepava in Gödel bi se verjetno strinjal, da ni verjetno, da bo materija dokazala materijo.
Spomni se na Cantorja, ki šele z teorijo množic dokaže, da je naravnih števil neskončno.

Postavi se vprašanje ali smo materijo odkrili ali izumili?!

Materija je v dolgi evoluciji takšnih in drugačnih sprememb, tvorjenja takšnih in drugačnih entitet, pač "ustvarila" tudi materialno entiteto, ki je pač sposobna ugotoviti, da je izvor vsega, tudi misli, materija.

Recimo, vendar to je bolj dokaz za vero in to tisto nasproti dualizmu, kar je sedaj neke vrste paradoks, saj po eni strani praviš da dobimo absurden rezultat, po drugi strani dopuščaš možnost, da materija pojasni samo sebe.


Kar zadeva osnovne stvari, ne moremo vedeti ničesar, in šele ko to priznamo, se spet uravnovesimo.
C.G. Jung

Upam, da se javi Vojko in poda svoje videnje o neskončnosti, večnosti, energiji in brezdimenzijski točki iz katere je nastalo naše vesolje.
Naj te spomnim Vojko na Wernerja, "neskončno energije v nič časa". Vzameš pač kolikor potrebuješ, a ne? Ja, ta matematika.
Hecno je, ko nič postane neskončno, ali kot je napisal pesnik Srečko

Bojim se, da "neskončno energije v nič časa" ne pomeni, da "nič postane neskončno".

Ah, strah je odveč. Sama formulacija je že napačna, nič ne more postati neskončno, če že, potem rečem, "nič se dogaja" ali "nič postaja".

Prosim, če me spomniš, za kaj je šlo pri "trajanju"?

KAKO trajanje brez sprememb?

[Roman]

ni verjetno, da bo materija dokazala materijo.

Še manj je verjetno, da bi lahko duh dokazal duha.

[problemi]

Očitno je, da smo mi prišli do te zamisli, da je vse kar je, materija. Kako smo prišli do te domneve? Z miselnim procesom, ki se odvija v materiji in tako lahko sklepava in Gödel bi se verjetno strinjal, da ni verjetno, da bo materija dokazala materijo.

Ravno tu storiš logično napako, čeprav je raba pojma napaka verjetno pretirana. Namreč, ne gre za to, da se miselni proces odvija v materiji. Kolikor to trdimo neopravičeno predpostavimo neko dualnost, torej nekaj različno od materije. Roman se zgoraj dobro izrazi, ko reče duh. Gre za to, da sama materija kot taka misli, torej da je materija sposobna kognitivnih procesov (spoznavnih procesov).

Gödel se s tvojo trditvijo nikakor ne bi strinjal, saj je logiko obvladal v "nulo". Gödel bi takoj ugotovil, da kolikor bi trdil, da ni verjetno, da materija dokaže materijo, da bi se takoj "soočil" s paradoksom o "lažnivcu". Poleg tega njegova izreka ne govorita o tem, da ničesar ni moč dokazati, temveč da (logično) ni moč vsega dokazati. Tega pa ne moremo storiti, o čemur sva že govorila, zaradi jezika.

In pa, kakšen dokaz o materiji sploh pričakuješ?

Spomni se na Cantorja, ki šele z teorijo množic dokaže, da je naravnih števil neskončno.

Tu ne bi mešal matematičnega dokazovanja kot takega, kajti izpade, da so šele z njegovim dokazom v resničnosti "nastale" neskončnosti. Mogoče bom malce pregrob, ampak za opis resničnosti njegovi dokazi o različnih neskončnostih pravzaprav niti niso tako pomembni.

Recimo, vendar to je bolj dokaz za vero in to tisto nasproti dualizmu, kar je sedaj neke vrste paradoks, saj po eni strani praviš da dobimo absurden rezultat, po drugi strani dopuščaš možnost, da materija pojasni samo sebe.

Prav nobenega paradoksa ni. Ni prav nobene nuje, da nekaj drugega od materije pojasni materijo. Zakaj bi bilo "pojasniti nekaj" kvalitativno bolj pomembno od recimo "reproducirati se". Zakaj z lahkoto sprejmemo, da se materija razmnožuje (reproducira), za kar sva dober dokaz kar midva, nikakor pa ne moremo sprejeti, da bi se ta ista materija lahko pojasnila. Ne trdim, da povsem, v celoti, ampak gotovo toliko, da so nam stvari pravzaprav povsem jasne. Sploh pa, kaj pomeni "pojasniti v celoti", če vemo, da celote nikoli ne moremo zapopasti v vsem njenem totalu. Za človeka je celota vedno ne-cela.

Kar zadeva osnovne stvari, ne moremo vedeti ničesar, in šele ko to priznamo, se spet uravnovesimo.
C.G. Jung

Ta citat ne pove prav ničesar, razen da Jung bluzi, čeprav vem, da sem krivičen do njega, saj gre za nek iztrgan citat, ki je bil zelo verjetno povedan v povsem drugem kontekstu.

Ah, strah je odveč. Sama formulacija je že napačna, nič ne more postati neskončno, če že, potem rečem, "nič se dogaja" ali "nič postaja".

Kakšen, kateri nič?

KAKO trajanje brez sprememb?

Pa dogovor je povsem trivialen. Sprememba pomeni neko informacijo. Sledi, da je sprememba možna zgolj v nekem končnem času, ki je nujno manjši od \(c\). Sledi, da nekaj pri prehodu iz enega stanja v drugo nujno traja nespremenjeno. To trajanje je lahko dolgo tudi zgolj dolžino Planckovega časa. Skratka \(A\) ...\(t_p (trajanje)\) ... \(A^´\). S tem, da lahko kaj hitro ugotoviva, da se določene spremembe lastnega stanja praviloma ne odvijajo tako hitro.