Idelogija-e

Argumentirane razprave o filozofskih vprašanjih.
User avatar
shrink
Posts: 14405
Joined: 4.9.2004 18:45

Re: Idelogija-e

Post by shrink » 27.9.2010 21:04

kren wrote:
shrink wrote:Lahko si prepričan, da se v filozofske debate ne bom spuščal, kar pa ne pomeni, da ne bom komentiral zgrešenih sklepov kvazifilozofov glede naravoslovne znanosti.
Ravno s tem se spuščaš - ne razumeš terminologije in kar nekaj blejaš v tri dni. To je isto kot tisti humanisti, ki bi se nekaj radi v kvantno teorijo vtikali. Je treba pač vedet o čem je govora.
Lahko si prepričan, da se v filozofske debate ne bom spuščal, kar pa ne pomeni, da ne bom komentiral zgrešenih sklepov kvazifilozofov glede naravoslovne znanosti. To sem že večkrat povedal (drugič).

Skratka: Ne bom dopustil, da kvazifilozofi "blejajo v tri dni" o naravoslovni znanosti.

User avatar
kren
Posts: 1651
Joined: 17.2.2005 12:54

Re: Idelogija-e

Post by kren » 27.9.2010 21:08

shrink wrote:Skratka: Ne bom dopustil, da kvazifilozofi "blejajo v tri dni" o naravoslovni znanosti.
V resnici si ti tisti, ki si stvari po svoje razlagaš, potem se pa nekaj vsajaš.

User avatar
shrink
Posts: 14405
Joined: 4.9.2004 18:45

Re: Idelogija-e

Post by shrink » 27.9.2010 21:10

kren wrote:
shrink wrote:Skratka: Ne bom dopustil, da kvazifilozofi "blejajo v tri dni" o naravoslovni znanosti.
V resnici si ti tisti, ki si stvari po svoje razlagaš, potem se pa nekaj vsajaš.
Sploh mi ni treba, da bi si stvari razlagal po željah in okusu kvazifilozofov.

User avatar
mriz
Posts: 2036
Joined: 13.5.2004 23:52
Location: maribor

Re: Idelogija-e

Post by mriz » 29.9.2010 20:42

problemi wrote:Mogoče bo ta članek najbolje povedal kaj mislim s tem. Meni se zdi zanimiv, saj odpira kar nekaj vprašanj oziroma tez, recimo: "Jezik je organ" (N. Chomsky). Tu se pa, verjetno se bova strinjala, stvari zelo zapletejo.

http://webcache.googleusercontent.com/s ... clnk&gl=si
Mislim, da lahko vsaj vsebino na koncu članka navežem na problem, ki se ga že izpostavljal - namreč to, da samo iz fizikalnega (ali bio-kemičnega ali kakorkoli že) opisa možganskih procesov ni mogoče izpeljevati informacijskih (zavestnih) vsebin, katere pa tile možganski procesi v zavesti (skupaj s samo zavestjo) nedvomno generirajo. Da vglavnem za raziskovanje povezave med možgani in zavestjo potrebuješ obstoječo zavest, ki 'pove', kaj določeni možganski procesi pomenijo na nivoju zavesti.

Poleg tega bi še mogoče bilo zanimivo vprašanje, zakaj zavest sama s sabo komunicira v jeziku (če to kakorkoli nakazuje nujnost jezika za razvoj vsaj neke napredne, torej človeške zavesti).

No, če imaš sam v mislih kaj bolj konkretnega, kar povej...

User avatar
mriz
Posts: 2036
Joined: 13.5.2004 23:52
Location: maribor

Re: Idelogija-e

Post by mriz » 1.10.2010 12:44

Mimogrede, zadnjič sem čisto pozabil - tistega predavanja Žižka še nisem videl, hvala za posredovanje. Kdaj bo prišel na vrsto, pa je drugo vprašanje :)

problemi
Posts: 4931
Joined: 24.8.2009 1:20

Re: Idelogija-e

Post by problemi » 23.10.2010 0:53

mriz wrote:Mimogrede, zadnjič sem čisto pozabil - tistega predavanja Žižka še nisem videl, hvala za posredovanje. Kdaj bo prišel na vrsto, pa je drugo vprašanje :)
A je že prišel na vrsto?

problemi
Posts: 4931
Joined: 24.8.2009 1:20

Re: Idelogija-e

Post by problemi » 23.10.2010 3:42

Image
Štirje diskurzi (prevod matrice boste našli v viru:http://www.dhg.si/uploads/4/2/1/1/42117 ... smisla.pdf, str.17)


Glede na to, da še nismo prišli še do konca te debate, vsaj po mojem mnenju, bom nadaljeval z Lacanovim dispozitivom štirih diskurzov. Ker bo tekst daljši mogoče ne bo predstavljeno vse v tem postu. No, kakorkoli, vesel bom debate.

V letih 1969-1970 je imel Lacan enega svojih najpomembnejših seminarjev, Seminar XVII, Narobna stran psihoanalize. Njegov zastavek je bil ponoviti, ponovno prehoditi Freudov projekt po narobni strani. Verjetno se nam tu takoj zastavi vprašanje: "Kaj je narobna stran psihoanalize?". Odgovor je: "Diskurz.". Lacan pravi: "Diskurz kot brez besed", kar pomeni nič drugega kot, to, da govorica strukturira naš svet na neki precej bolj temeljni ravni, kot je enostavno raven izmenjave besed in izjav. Diskurz je družbena vez, paradigma določenih temeljnih družbenih razmerij (in ne-razmerij), pa tudi paradigma družbenih ekonomij, tj. načinov, kako družba vključi vase in obravnava tisti problematični element, ki nastopi skupaj z označevalcem in se vselej kaže kot njen ireduktibilni manko/presežek.
Kje nas drži užitek? In kje smo prav preko njega pripeti na družbeno?. Lacanov ključni preboj zadeva prav to postavko: naši tudi najbolj partikularni načini življenja so, še bolj kot z našo osebno zgodovino in njenimi "travmami", določeni s tipom družbene vezi, v kateri in preko katere živimo. Verjetno je ta opomin še pomembnejši v današnjem času, ko nam poglavitna forma ideologije ponuja in predlaga "osebno srečo, zadovoljstvo in izpolnitev" kot umik iz družbene realnosti "krutega kapitalizma" in "brezdušnega potrošništva". Tu je psihoanaliza neomajna: vsa ta ponujena sreča je že dolgo strukturirana kot pohlepna kapitalistična produkcija, imperativ "Bodite srečni!", "Uživajte!" (v samih sebi, v svojem delu, v svojih partnerji, v svoji družini) pa je najlepši dokaz tega in, ki pogosto tako moreče pritiska na našo sodobnost in daje ton njenemu nelagodju. Užitek in sreča sta (postala) politični faktor, pa tudi moralni faktor, saj je njuno pomanjkanje pogosto dojeto kot nekakšna moralna slabost. Če ne uživamo dovolj, če nismo dovolj srečni in se ne počutimo "polne" oziroma izpolnjene, smo, kot se temu zelo natančno reče, družbene (i)zgube, že sama naša eksistenca uteleša družbeni deficit.
Lacan ob tem vprašanju skuje pojem presežnega užitka, v katerem Freud sreča Marxa (in presežno vrednost), od tod se odpre nova perspektiva na vprašanje vrednotenja uživanja (in njegovega prodajanja).
Teorija diskurzov je torej tudi mesto intervencije psihoanalize v politiko. Seminar o štirih diskurzih je Lacanov odgovor na dogodke iz leta 1968. Izhodišče tega odgovora še najbolj strnemo z obratom znanega antistrukturalističnega grafita s pariških zidov: "Strukture se ne sprehajajo po cestah!". Če že kaj, potem si namreč ta Seminar prizadeva pokazati ravno to, kako strukture SE sprehajajo po cestah, se pravi, kako strukturni premiki LAHKO razložijo takšne družbene izbruhe, kot je bil tisti iz leta 1968. Mogoče bi v tem uvodu omenil še, da je bilo Lacanovo stališče do teh dogodkov skeptično-konzervativno-njegova diagnoza je najbolje zajeta v njegovem slavnem odgovoru študentskim revolucionarjem: "Kot histeriki zahtevate novega gospodarja. Dobili ga boste!".

Katerega, kakšnega? To bom pa skušal predstaviti v enem od naslednjih postov, seveda v primeru da bo interes za razpravo.

Viri:
J. Lacan, Narobe stran psihoanalize, Problemi 6-8/2003 letnik XLI, Društvo za teoretsko psihoanalizo, Ljubljana
A. Zupančič, Štirje diskurzi v luči vprašanja presežnega užitka, Problemi 6-8/2003 letnik XLI, Društvo za teoretsko psihoanalizo, Ljubljana
S.Žižek, Stalinizem in kapitalizem kot dve plati diskurza univerze, Problemi 6-8/2003 letnik XLI, Društvo za teoretsko psihoanalizo, Ljubljana

problemi
Posts: 4931
Joined: 24.8.2009 1:20

Re: Idelogija-e

Post by problemi » 26.10.2010 10:46

Image
Štirje diskurzi

Diskurz je za Lacana »tisto, kar pogojuje ves govor, ki se v njem lahko producira« (Lacan). Alenka Zupančič pove, da je diskurz sinonim za družbeno vez. To po domače pomeni, da so vse izjave pogojene s sistemom, v katerem so nastale. Diskurz torej obstaja pred vsako dejansko izrečeno besedo – in določa vsako dejansko izrečeno besedo – vsako misel pravzaprav, »to so diskurzi brez besede - ki se vanje nastani šele potem« (Lacan). Diskurz je torej vedno že tu, ne moremo mu določati geneze in nikoli se ne moremo postaviti na pozicijo izven njega, vanj smo namreč vedno že ujeti.

Preden začnem z opisom posameznih diskurzov, bom opisal posamezne člene oziroma elemente in mesta v matrici, kar je verjetno prvi pogoj za razumevanje tistega, česar nam Lacan želi povedati s to svojo teorijo. Diskurze, njihove temeljne značilnosti in načine prehoda iz enega v drugega predstavi z matrico, v kateri so štirje elementi: označevalec-gospodar, vednost, objekt mali a in razcepljeni subjekt.

Image

Označevalec-gospodar oz. S1 je unarni označevalec, označevalec brez označenca, tista prazna beseda, ime, ki daje pomen vsem ostalim označevalcem v označevalni verigi. Označevalna veriga pa je ravno S2, se pravi vednost, spisek vseh lastnosti S1, ki gre v neskončnost, a vendar nikoli ni adekvaten S1. Še več: S1 in S2 se nikoli ne moreta niti srečati, med njima vedno obstaja vrzel, razpoka: ki je ravno $, razcepljeni subjekt, ki je bil v izsiljeni izbiri potisnjen v govorico in je tako izgubil neposredni dostop do užitka, ki ga zdaj preganja v obliki objekta mali a. Objekt mali a je tisto, kar simbolni verigi vedno uhaja, je ostanek procesa simbolizacije, izguba, ki pa dobi funkcijo presežnega užitka, je torej tisti presežek Realnega, ki vztraja kot ekstimno jedro Simbolnega.

Image

Štirje elementi zasedajo štiri mesta v matrici: mesto dejavnika je zgoraj levo, mesto njegovega drugega zgoraj desno, mesto produkta/izločka (ki je mesto izgube neposrednega užitka in s tem mesto presežnega užitka, ki vznikne namesto tega) spodaj desno in mesto resnice spodaj levo, pod dejavnikom. Mesta so stalna, elementi pa se v vsakem diskurzu premaknejo za četrtino kroga naprej. In »ta aparat na štirih nogah, s štirimi pozicijami, lahko služi definiranju štirih osnovnih diskurzov« (Lacan), ki jih poimenujemo s tem, kar je njihova dominanta, tj. po elementu na mestu dejavnika – ki pa »nikakor ni nujno tisti, ki dela – on povzroči delovanje« (Lacan) – on je torej tisti, ki postavlja zakon. Mesto dejavnika je namreč »dominantno mesto, v kolikor je to mesto ukazovanja, poveljevanja, mesto, ki ga najprej zaseda gospodar« (Lacan) - v obratih za četrt kroga pa na to mesto pridejo še vsi ostali elementi.

Viri:
http://dk.fdv.uni-lj.si/dela/Trkman-Silvia.PDF
J. Lacan, Narobe stran psihoanalize, Problemi 6-8/2003 letnik XLI, Društvo za teoretsko psihoanalizo, Ljubljana
A. Zupančič, Štirje diskurzi v luči vprašanja presežnega užitka, Problemi 6-8/2003 letnik XLI, Društvo za teoretsko psihoanalizo, Ljubljana
S.Žižek, Stalinizem in kapitalizem kot dve plati diskurza univerze, Problemi 6-8/2003 letnik XLI, Društvo za teoretsko psihoanalizo, Ljubljana

problemi
Posts: 4931
Joined: 24.8.2009 1:20

Re: Idelogija-e

Post by problemi » 26.10.2010 11:40

Diskurz gospodarja


Image

Pri branju tega diskurza (kot tudi vseh drugih) moramo izhajati iz tega, kar predstavlja njegovo temeljno nemožnost. Vsi štirje diskurzi slonijo prav na tem, da so strogo vzeto nemogoči: gospostvo, vzgoja, analiza (ter "zbujanje želje", kot doda Lacan za diskurz histeričarke). Temeljno nemožnost, ki opredeljuje (in hkrati narekuje) diskurz gospodarja, Lacan opredeli:

"V diskurzu gospodarja je na primer dejansko nemogoče, da bi obstajal gospodar, ki bi potegnil svojo okolico (Izraz, ki ga uporabi Lacan faire marcher (son monde) ima več pomenskih odtenkov, ki so vsi pomembni za njegovo poanto: spraviti v tek, v obratovanje, ukazovati komu, za nos voditi koga). Pripraviti ljudi, da delajo, je še bolj utrujajoče, kot če delamo sami, če bi morali to res storiti. Gospodar tega nikoli ne stori. Da znak, označevalec gospodar, in vsi stečejo. Izhajati je potrebno iz tega, kar je dejansko povsem nemogoče. To lahko vidimo vsak dan."

Prednost in temeljnost diskurza gospodarja je, da nemožnost leži v samem njegovem izhodišču. Diskurz gospodrja lahko začne delovati šale, če gospodarja kot osebo na mestu dejavnika nadomesti označevalec (ki ga nato zastopa pri drugih označevalcih, S2, oziroma pri njegovi "okolici". S nadomesti gospodarja kot "živo osebo" s čisto označevalno potezo ("unarni potezo"), empirično oziroma fizično moč s simbolno močjo. To je vzvod izhodiščne označevalne entropije, izgube, negativnega števila oziroma negativne velikosti, ki je temelj vsake diskurzivnosti.

Lacan torej začenja z diskurzom gospodarja, ki se tudi zgodovinsko pojavi prvi in v katerem se pojavi tudi filozofija. Kar je dokaj čudno, saj »resnični gospodar ne želi ničesar vedeti - želi zgolj, da se deluje. In čemu bi hotel vedeti? Obstajajo stvari, veliko bolj zabavne kot to. Kako je torej filozofu uspelo gospodarju vdahniti željo po vednosti?« (Lacan). - Do določene mere se je moral histerizirati, saj Gospodar ne želi. On ima hlapca, ki mu željo izpolni, še preden Gospodar zanjo ve. Želja je pač želja Drugega* in na njegovem mestu imamo v tem diskurzu hlapca. Zato je kraja hlapčeve vednosti bizarna in razložljiva šele s padcem Gospodarja. Gospodar pade v trenutku, ko se začne spraševati, kaj ga dela za Gospodarja – kar je seveda histerično vprašanje. Gospodar kot tak ne sprašuje in ne ve, on samo je. Za gospodarja ga dela povsem arbitrarno
dejstvo in ne katera njegovih lastnosti. Njegova celotna oseba je potujena v mrtvo črko, v označevalec, S1.

Na mestu dejavnika imamo torej v diskurzu gospodarja označevalec-gospodar, označevalec brez označenca, katerega edina funkcija je funkcija označevalca: to, da zastopa, je vse, kar dela. Gospodarja vpelje Hegel: heglovski gospodar je tisti, ki gre v boj na življenje in smrt zaradi golega prestiža. Njegov drugi je hlapec, ki se odpove prestižu v imenu preživetja, ki izstopi iz boja kot poraženec in šele s tem svojim aktom omogoči gospodarju biti gospodar. Hlapec je torej po Heglu trdno usidran v načelo ugodja. Lacan pravi drugače: »Določitev subjekta, torej tudi misli, je povsem odvisna od tipa diskurza. V diskurzu torej se dejansko pojavi moment, v katerem se spozna gospodar. Bilo bi povsem napačno verjeti, da se to odloča na nivoju tveganja. To tveganje je kljub vsemu povsem mitično. Sled mita, ki je ostala v hegeljanski fenomenologiji«.

Po Lacanu torej nikoli ni bilo nikakršnega boja. Gre zgolj za razporeditev mest v matrici diskurza. V diskurzu gospodarja imamo na mestu dejavnika gospodarja, ki morda res ni nikoli bil pripravljen žrtvovati svojega življenja v Heglovem pomenu, je pa žrtvoval svojo osebo za čisti označevalec, svojo bit za mrtvo črko. Kajti: Gospodar to lahko ostane samo kot mrtvi Gospodar. Njegov drugi je tu vednost, ki je v tem osnovnem diskurzu seveda v rokah hlapca - tistega torej, ki dela. Kot smo videli zgoraj, hlapec po Lacanu ni hlapec zaradi svoje odpovedi prestižu v imenu preživetja, ampak zaradi svoje zavrnitve odpovedi užitku, ki mu ga nudi kraja užitka gospodarju. Hlapčeva fantazma o gospodarju, ki kopiči užitek, je torej razlog, da sam ostaja hlapec, saj najde užitek v tem, da mu od časa do časa uspe preslepiti gospodarja in mu ukrasti del nakopičenega užitka.

Hlapec torej najde užitek v kraji užitka Gospodarju - ki pa je mesto uživanja zgolj in samo v hlapčevi fantazmi. Ta ga drži v hlapčevstvu. Nikakor ga v hlapčevstvo ne sili gospodar, saj, kot smo že poudarili, gospodar ne deluje. Deluje sam hlapec: ki ne hlapčuje zaradi gospodarja, ampak zaradi svoje lastne fantazme.

Gospodar je torej zgolj ime, pečat, podpis in je zgolj kot tak nujen za zagotavljanje trdnosti simbolnega univerzuma, njegova funkcija je ravno funkcija, da zastira nič, da igra funkcijo dozdevka, maske manka, kot pravi J.A.Miller. Kaže se brez manka, toda v trenutku, ko začne govoriti, se pokaže njegova resnica. Ko Gospodar vstane od mrtvih, mora oditi. Zdaj namreč da videti, da ni na višini svoje naloge. Ko tiranski Oče spregovori, ko se ga ne onika več, ni več Oče, je zgolj oče, ki kot tak ne more več zadovoljivo opravljati svoje simbolne funkcije.

S tem Očetovim padcem, s tem padcem tradicionalnih avtoritet, pademo med nevrotike. Novodobni oče je namreč razcepljen, prečen je z mankom in kot tak ne more ponuditi odgovora. Na ta manko imamo tri možne reakcije: njegovo izključitev (kar je psihotična rešitev), zanikanje oz. utajitev (pri perverziji) in potlačitev (v nevrozi).

Nevroze, perverzije in psihoze so torej moderne zadeve, povezane z Očetovim padcem, s padcem tradicionalnih avtoritet in institucij, ki so nekoč ponujale trdne avtoritete, nesporne odgovore in stalne meje, danes pa nas prepuščajo samim sebi. Psihoanaliza je torej zadeva današnjega časa, največ problemov z identiteto imamo prav zdaj, ko nas vsi spodbujajo, danaj bomo, kar smo. V dobi tisočerih možnosti se utapljamo v poplavi izbir. Glede toliko stvari se moramo svobodno odločiti, da v končni fazi nimamo več časa za svobodo… Hja, najbolj učinkovito zasužnjevanje je prav zasužnjevanje s svobodo in z njo povezano krivdo.

Izhod v sili iz tega tipa diskurza je namreč ustvarjanje institucij, ki bi nam povedale, kdo smo in kaj hočemo. S tem lahko razložimo ponovni vzpon religij, vedno bolj rigorozne sekte, pa tudi preštevilne etične komiteje itd. Tudi v popularnosti talk-showov lahko vidimo klic Drugemu: vedno glasnejše so, vedno bolj čudaške njih izpovedi, da bi le pritegnile pozornost Drugega, da bi ta le dal znak o svojem obstoju. Brez Njega je tako zelo težko…
Religija je bila zato vedno ena najpomembnejših institucij, ki je ponujala trdno identiteto in ščit pred nevrozo. Religija kot taka, z vsemi svojimi rituali in običaji, je v bistvu organizirana kot neka skupinska nevroza, ugotavlja Freud v Prihodnosti neke iluzije. Ravno zaradi tega, pravi Freud, imajo njeni pripadniki manjšo možnost za razvitje osebne nevroze. Cerkvene ceremonije imajo namreč isto funkcijo kot obsesionalčevi rituali: izogniti se vprašanju, na katerega ni odgovora.

Seveda pa ščit pred problemom le-tega niti slučajno ne reši.

Z opisom tega diskurza bi zaključil (oziroma v naslednjem postu bom samo dodal, kaj je produkt tega diskurza) saj smo prišli do točke, ko se bo zgodil četrtinski obrat, iz diskurza gospodraja k diskurzu univerze. Vesel bi bil kakšnih vprašanj in debate, ki naj se odvija kar tu naprej, tako da če ima kdo kako vprašanje je, po moje, najbolje da to stori sproti in ne čaka na konec opisa štirih diskurzov.

* Da je želja želja Drugega je znana Lacanova izjava, s katero poskuša poudariti pomen, ki ga ima Drugi za posameznika. Subjekt se namreč oblikuje šele v odnosu do Drugega, njegova prva želja je biti objekt želje Drugega, želi biti zaželjen – temu njegovo večno vprašanje Drugemu: Kaj hočeš? Razcepljeni subjekt hoče ugajati, njegov edini problem pa je, da ne ve, kaj Drugi od njega pričakuje.- Toda tega tudi nikoli ne bo izvedel. To vedo zgolj perverzneži. Vsi ostali se tega histeričnega preizpraševanja želje Drugega lahko rešimo le tako, da sesprijaznimo s tem, da tega nikoli ne bomo vedeli.

Viri:
http://dk.fdv.uni-lj.si/dela/Trkman-Silvia.PDF
J. Lacan, Narobe stran psihoanalize, Problemi 6-8/2003 letnik XLI, Društvo za teoretsko psihoanalizo, Ljubljana
A. Zupančič, Štirje diskurzi v luči vprašanja presežnega užitka, Problemi 6-8/2003 letnik XLI, Društvo za teoretsko psihoanalizo, Ljubljana
S.Žižek, Stalinizem in kapitalizem kot dve plati diskurza univerze, Problemi 6-8/2003 letnik XLI, Društvo za teoretsko psihoanalizo, Ljubljana

User avatar
kren
Posts: 1651
Joined: 17.2.2005 12:54

Re: Idelogija-e

Post by kren » 26.10.2010 14:05

problemi wrote:Gospodar to lahko ostane samo kot mrtvi Gospodar. Njegov drugi je tu vednost, ki je v tem osnovnem diskurzu seveda v rokah hlapca - tistega torej, ki dela. Kot smo videli zgoraj, hlapec po Lacanu ni hlapec zaradi svoje odpovedi prestižu v imenu preživetja, ampak zaradi svoje zavrnitve odpovedi užitku, ki mu ga nudi kraja užitka gospodarju. Hlapčeva fantazma o gospodarju, ki kopiči užitek, je torej razlog, da sam ostaja hlapec, saj najde užitek v tem, da mu od časa do časa uspe preslepiti gospodarja in mu ukrasti del nakopičenega užitka.
Kateri diskurz vodi tega hlapca? Očitno ne diskurz Gospodarja, če ima take fantazme - razen če je mišljeno, da niti gospodar kot fizična oseba niti hlapec kot fizična oseba ne artikulirata diskurza kot takega, ampak se gre pri njima samo za obliko vzdrževanja družbenih razmerij. Kako se pa potem ta diskurz umešča v družbena razmerja, kakšen odnos ima do njih?
problemi wrote:Preden začnem z opisom posameznih diskurzov, bom opisal posamezne člene oziroma elemente in mesta v matrici
Kaj je tukaj drugi? To me je vedno zanimalo, ker edino v diskurzu Gospodarja ima ta drugi nek smisel (vednost). V npr. diskurzu Univerze je ta drugi presežni užitek, ampak kaj to zdaj sploh pomeni? Da je izgubljeno tudi tisto izgubljeno mesto, kjer se v procesu simbolizacije izgubi neposredni stik z ugodjem? Tudi v diskurzu Histeričarke je meni ta zadeva čisto meglena: kaj to sploh pomeni, da je unarni označevalec (mimogrede: to si js razlagam kot tisto mesto, kjer se odvija proces simbolizacije; označevalec, ki še nima označenca, ampak je venomer v procesu prestrukturiranja celotnega polja Simbolnega) na mestu drugega? Da je diskurz Histeričarke tisti, ki ni zmožen... česa le? Saj vednost producira po tekočem traku.

problemi
Posts: 4931
Joined: 24.8.2009 1:20

Re: Idelogija-e

Post by problemi » 26.10.2010 16:00

kren wrote:
problemi wrote:Gospodar to lahko ostane samo kot mrtvi Gospodar. Njegov drugi je tu vednost, ki je v tem osnovnem diskurzu seveda v rokah hlapca - tistega torej, ki dela. Kot smo videli zgoraj, hlapec po Lacanu ni hlapec zaradi svoje odpovedi prestižu v imenu preživetja, ampak zaradi svoje zavrnitve odpovedi užitku, ki mu ga nudi kraja užitka gospodarju. Hlapčeva fantazma o gospodarju, ki kopiči užitek, je torej razlog, da sam ostaja hlapec, saj najde užitek v tem, da mu od časa do časa uspe preslepiti gospodarja in mu ukrasti del nakopičenega užitka.
Kateri diskurz vodi tega hlapca? Očitno ne diskurz Gospodarja, če ima take fantazme - razen če je mišljeno, da niti gospodar kot fizična oseba niti hlapec kot fizična oseba ne artikulirata diskurza kot takega, ampak se gre pri njima samo za obliko vzdrževanja družbenih razmerij. Kako se pa potem ta diskurz umešča v družbena razmerja, kakšen odnos ima do njih?.
Če se strinjaš, bi na ta odgovor skušal odgovoriti skozi opis ostalih diskurzov. Če pa želiš, takojšni odgovor se bom potrudil danes zvečer in ti ga bom podal.

kren wrote:
problemi wrote:Preden začnem z opisom posameznih diskurzov, bom opisal posamezne člene oziroma elemente in mesta v matrici
Kaj je tukaj drugi? To me je vedno zanimalo, ker edino v diskurzu Gospodarja ima ta drugi nek smisel (vednost). V npr. diskurzu Univerze je ta drugi presežni užitek, ampak kaj to zdaj sploh pomeni? Da je izgubljeno tudi tisto izgubljeno mesto, kjer se v procesu simbolizacije izgubi neposredni stik z ugodjem? Tudi v diskurzu Histeričarke je meni ta zadeva čisto meglena: kaj to sploh pomeni, da je unarni označevalec (mimogrede: to si js razlagam kot tisto mesto, kjer se odvija proces simbolizacije; označevalec, ki še nima označenca, ampak je venomer v procesu prestrukturiranja celotnega polja Simbolnega) na mestu drugega? Da je diskurz Histeričarke tisti, ki ni zmožen... česa le? Saj vednost producira po tekočem traku.
Tu je moja napaka, ker sem napačno kopiral isto besedilo pod sliko "mesta so". Prosil sem administratorje, da to popravijo, tako da bo potem razvidno, da je drugi vedno na mestu zgoraj desno, torej mesto dejavnika je vedno zgoraj levo njegov Drugi pa zgoraj desno. Potem pa je samo odvisno kako se premaknejo členi v matrici. Mesta so pa stalna.

User avatar
kren
Posts: 1651
Joined: 17.2.2005 12:54

Re: Idelogija-e

Post by kren » 26.10.2010 21:58

problemi wrote:Če se strinjaš, bi na ta odgovor skušal odgovoriti skozi opis ostalih diskurzov. Če pa želiš, takojšni odgovor se bom potrudil danes zvečer in ti ga bom podal.
Lahko tudi skozi opis ostalih.
problemi wrote:Prosil sem administratorje, da to popravijo, tako da bo potem razvidno, da je drugi vedno na mestu zgoraj desno, torej mesto dejavnika je vedno zgoraj levo njegov Drugi pa zgoraj desno. Potem pa je samo odvisno kako se premaknejo členi v matrici. Mesta so pa stalna.
To razumem, da so mesta stalna, mene pa zanima ravno podrobni opis teh mest: levo zgoraj je dejavnik, desno zgoraj pa kaj, njegov Drugi ali drugi? Če je Drugi v smislu Simbolnega, potem imamo naslednje vprašanje: kako je lahko S2, torej vednost, ki je vedno navzoča le v Simbolnem, ločena od Drugega? Kaj pomeni drugi od dejavnika?

problemi
Posts: 4931
Joined: 24.8.2009 1:20

Re: Idelogija-e

Post by problemi » 26.10.2010 22:18

Diskurz gospodarja

Kot je zapisano v prejšnjem postu, diskurz gospodarja lahko začne delovati šele, če gospodarja kot osebo na mestu dejavnika nadomesti označevalec. Zgolj, če se gospodar kot on "potuji" v označevalcu, mu prepusti svoje mesto in pristane na enačbo "jaz je označevalec", lahko diskurz deluje. Lahko bi rekli, da Lacan Heglovo zgodbo izvora dialektike gospodarja in hlapca, ki ta izvor postavlja v spopad na življenje in smrt, transponira v svoj konceptualni okvir na sledeči način. Tista "realna smrt", ki jo je pripravljen tvegati gospodar (in s tveganjem katere si pridobi simbolno življenje in premoč), je prav to, kar je zajeto v enačbi diskurza gospodarja, ki bi jo lahko še malce drugače zapisali takole: "jaz, oseba z vsem notranjim in zunanjim bogastvom, oseba črnih las, rjavih oči, visoka 180 cm, rojena... = S1. Gospodar je tisti, ki "pusti", da njegovo najgloblje bistvo nastopa v obliki "mrtve črke", v obliki neke povsem zunanje, praviloma arbitrarne označevalne poteze, in ki ne žaluje za svojo osebo, ki gre pri tem v izgubo (tj. postane irelevantna). Subjekt (ki nastopa na mestu resnice (mesto v matrici) v tem diskurzu ni nič drugega kot prav zaznamek te označevalne entropije ali "negativne velikosti". Drugače rečeno: subjekt ni po prečko potisnjena "oseba" ali realna bit, temveč praznina, zev v simbolnem, ki nastane z intervencijo same označevalne geste.

S1\(\rightarrow\)S2

Zdaj torej stvar deluje: označevalec gospodar (lahko utelešen v eni sami gesti, besedi ali, na primer, v "nazivu": zdaj govori sodnik, predsednik, doktor ...) poganja svet okoli sebe. Vrtenje označevalcev, njihovo artikuliranje, oblikovanje, ki tvori svet diskurza gospodarja, je artikuliranje in oblikovanje določene vednosti (S2), ki je po Lacanu v izhodišču zraščena z delom, ki je torej savoir-faire, "znati-narediti". To delo, ki je v svojem jedru označevalno, je hkrati teritorij, kjer vseskozi prihaja do nečesa, čemur bi lahko rekli pozitivna izguba. Namreč: v teku je nekaj takega kot destilacija vednosti. Slednje predpostavlja, da se vednost (postopoma, a vztrajno) odvezuje od dela, v sklopu s katerim vstopa v ta diskurz, in se povezuje z označevalcem (gospodarjem). To je eden od temeljnih poudarkov Lacanovega seminarja: prehod vednosti, ki "se ne ve" in ki dela, v artikulirano vednost, ki jo je mogoče zapisati in poučevati neodvisno od dela, s katerim se artikulira, je v osnovi rop hlapčeve oziroma "sužnjeve" vednosti*. Lacanov poudarek je skratka v tem, da gospodar hlapcu ne krade enostavno njegovega dela. Če živi na račun hlapčevega dela, je to - kot bo takoj prikazano - na neki drugi ravni, ki je že raven presežka in prestiža (in ne raven preživetja). Gospodar živiu oid hlapčeve vednosti (pa čeprav je to vednost-ki-se-ne-ve). Delo, ki se proizvede, ko hlapec s svojo vednostjo obdeluje (gospodarjev) svet, pa tu ni sredstvo produkcije (vednosti), temveč strogo vzeto njen proizvod. Ta označevalna vednost je sredstvo dela/užitka. T adestilacija vednosti, kot smo jo poimenovali, ima svoj zapis na desni strani sheme diskurza gospodarja.

\(\frac{S2}{a}\)

Produkt diskurza gospodarja je presežno delo, delo kot presežno (in hkrati kot "čisto delo"): a. To presežno delo je po eni strani entropija čista izguba, po drugi strani pa je utelešeno v predmetih razkošja, s katerim se obdaja gospodar. Lacan upravičeno poudarja, da gospodar ni isto kot bogataš, da med njima obstaja temeljna razlika (ki je prav razlika med diskurzom gospodarja in tisto obliko gospostva, ki prevladuje v kapitalizmu). Kar gospodarja naredi za gospodarja, ni njegovo bogastvo in razkošje, to je - kolikor obstaja- strogo vzeto sekundarno (in je bolj rezultat tega diskurza kot njegovo izhodišče): za gospodarja ga naredi čista "potujitev" v označevalni potezi, zamenjava lastne biti za bit v simbolnem.

Diskurz gospodarja je diskurz označevalca (kot dejavnika), in delo, ki nastaja v njem, je po definiciji presežno delo, delo kot presežek. Je element entropije, ki nastopa kot korelat one druge entropije, katere zaznamek je subjekt kot negativnost simbolnega.

$ a

Spodnje "nadstropje" diskurza gospodarja kaže prav to: (ne)razmerje med negativno velikostjo, ki jo vpelje nastop označevalca ( $ ), in tisto drugo negativnostjo, ki jo sistem proizvaja tako rekoč mimo sebe in ki se v njem nastopa kot presežek, kot utrošek, zaradi katerega celota sistema ni nikoli enaka vsoti svojih delov ( a ). Med obema členoma ni razmerja, je zgolj nerazmerje. a, "presežni užitek", tu torej lahko beremo kot delo, delo, za katero se zdi, da gre v nič in s katerim ta diskurz ne ve najbolje kaj početi. Lahko bi rekli, da je glede na prvenstvo, ki ga daje ta diskurz označevalca, delo čista izguba, nekaj , česar ne bi smelo biti, če bi zadeve delovale popolno, če se skratka aparat S1\(\rightarrow\)S2 ne bi opiral na negativno velikost, ki iz označevalnega aparata hkrati naredi aparat užitka - in to užitka, ki ga je treba ponavljati.

Tu dejansko zapuščam diskurz gospodarja, ker se bom k njemu vračal ob drugih diskurzih, zlasti ob diskurzu univerze, ki ga Lacan naveže na delovanje "modernih gospodarjev" - "kapitalistov".

Iskreno se opravičujem zaradi dolžine postov, vendar sem enostavno prisiljen biti natančen (saj vemo kaj lahko povzroči samo ena beseda napačno razumljena), ker pri razumevanju te tematike, pravzaprav, ni bližnjic. Kogar ta tema zanima se bo enostavno moral prebiti čez ta opis. Ostali pa jo boste tako ignorirali, kar pomeni, da bomo zadovoljni in eni in drugi.

*V tem je ves napor osamosvojitve tega, kar se imenuje episteme. Zabavna beseda, ne vem, če ste o njej že kdaj razmišljali - postaviti se v dober položaj, beseda je skratka ista kot verstehen. Gre za to, da najdemo položaj, ki omogoča, da vednost postane vednost gospodrja. Funkcija episteme, v kolikor je opredeljena kot prenosljiva vednost, Poglejte si Platonove dialoge, je vselej v celoti izposojena od obrtnih tehnik, to se pravi od služnih tehnik. Gre za to, da se iz njih iztrga bistvo, da bi lahko ta vednost postala gospodarjeva vednost

Viri:
A. Zupančič, Štirje diskurzi v luči vprašanja presežnega užitka, Problemi 6-8/2003 letnik XLI, Društvo za teoretsko psihoanalizo, Ljubljana

problemi
Posts: 4931
Joined: 24.8.2009 1:20

Re: Idelogija-e

Post by problemi » 26.10.2010 23:18

kren wrote:
problemi wrote:Prosil sem administratorje, da to popravijo, tako da bo potem razvidno, da je drugi vedno na mestu zgoraj desno, torej mesto dejavnika je vedno zgoraj levo njegov Drugi pa zgoraj desno. Potem pa je samo odvisno kako se premaknejo členi v matrici. Mesta so pa stalna.
To razumem, da so mesta stalna, mene pa zanima ravno podrobni opis teh mest: levo zgoraj je dejavnik, desno zgoraj pa kaj, njegov Drugi ali drugi? Če je Drugi v smislu Simbolnega, potem imamo naslednje vprašanje: kako je lahko S2, torej vednost, ki je vedno navzoča le v Simbolnem, ločena od Drugega? Kaj pomeni drugi od dejavnika?
Moja krivda (drugič)! Spet smo se soočili, tokrat s samo eno črko, ki spremeni celoten pomen neke misli. Torej namesto drugi sem zapisal Drugi.

Kren oprosti, seveda ni ločena od velikega Drugega (simbolni red). S1 je označevalec gospodar, S2 njegov drugi ali vednost kot baterija oziroma nabor označevalcev.

Ti bom citiral še iz Narobna stran psihoanalize (Lacan):

" Če obstaja neka vednost, ki se ne ve, to sem že dejal, je postavljena na raven S2, ki ga imenujem drugi označevalec. Ta drugi označevalec ni sam. Trebuh Drugega, velikega A (Lacan s to črko (A) označuje polje velikega Drugega), jih je poln. Tak trebuh, tak pošasten trojanski konj, daje oporo fantazmi neke vednosti-totalitete. Pa vendar je jasno, da njegova funkcija predpostavlja nekaj, kar pride in udari od zunaj, sicer ne bi iz njega nikoli nič prišlo. In Troja ne bi bila nikdar zavzeta."

Drugi od dejavnika je hlapec (drugi od gospodarja je hlapec (hlapec ima vednost-ki-se-ne-ve)). To velja za ta diskurz, kakor veš to, mesto v drugih diskurzih zasedejo drugi členi.

problemi
Posts: 4931
Joined: 24.8.2009 1:20

Re: Idelogija-e

Post by problemi » 27.10.2010 4:13

kren wrote:Kaj je tukaj drugi? To me je vedno zanimalo, ker edino v diskurzu Gospodarja ima ta drugi nek smisel (vednost). V npr. diskurzu Univerze je ta drugi presežni užitek, ampak kaj to zdaj sploh pomeni? Da je izgubljeno tudi tisto izgubljeno mesto, kjer se v procesu simbolizacije izgubi neposredni stik z ugodjem?.
Na to ti bom skušal odgovriti z opisom diskurza univerze.
kren wrote:Tudi v diskurzu Histeričarke je meni ta zadeva čisto meglena: kaj to sploh pomeni, da je unarni označevalec (mimogrede: to si js razlagam kot tisto mesto, kjer se odvija proces simbolizacije; označevalec, ki še nima označenca, ampak je venomer v procesu prestrukturiranja celotnega polja Simbolnega) na mestu drugega? Da je diskurz Histeričarke tisti, ki ni zmožen... česa le? Saj vednost producira po tekočem traku.
Mater, s tem vprašanjem si me pa zmatral, ampak mislim (upam), da sem dojel kaj me s tem: Da je diskurz Histeričarke tisti, ki ni zmožen... česa le? sprašuješ (tukaj verjetno misilš na nemoč S2\(\rightarrow\)a, ki je zapisan v spodnjem "nadstropju" diskurza histerika). Odgovor bo v naslednjem postu (ti bom v oklepaju poudaril). Diskurz histerika (histerija) je pravzaprav diskurzivno dopolnilo diskurza gospodarja, kakor je diskurz analitika (analiza) njegov obrat po vertikalni osi.

Post Reply