Roman napisal/-a: Jaz vidim ljudi umeščene med dve skrajnosti. Prva skrajnost pomeni zaupljivost (ki ji nekateri radi rečejo lepše: odprtost, gledanje s srcem), druga skrajnost pa je nezaupljivost, uporaba dvoma. Prva skrajnost vodi v mistiko, druga pa je osnova znanosti.
Huu.. Ja in ne!
Otrok ob rojstvu potrebuje zaupanje nego in skrb, vse to mu daje njegova mati oziroma skrbnik. Vendar pa se normalno v vsakemu od nas v določeni fazi odraščanja začnejo pojavljati dvomi.
Dvom je osnovni mehanizem našega logičnega sklepanja. Hkrati je sposobnost dvoma tudi gonilo samega razvoja otroškega intelekta.
Vendar pa se sam otroški ego redi na več načinov. Vsako razočaranje otrokovega ega lahko v prihodnosti poraja različne dvome. To je eden izmed načinov rasti otroškega intelekta. V tej fazi ima seveda odločilni pomen otroški karakter, ki je vsaj deloma prirojen.
Seveda se slej ko prej pojavi vprašanje, kaj je lažje? Slepo verjeti ali dvomiti. Gledamo seveda iz otrokovega stališča.
Otroka z manjšim številom slabih izkušenj lažje prepričamo v neko neumnost kot otroka, ki jih je doživel več slabih izkušenj.
Oziroma, modrost pride z razočaranji.
Razočaranje je hkrati lahko tudi duševna rast.
S tem sem hotel povedati, da človekove duhovne potrebe odraža njegova širina duha.
Meja med mogočim in nemogočim ni jasno določena. Posameznik jo lahko določi z dvomom in seveda pravilnim pristopom. Za oboje pa je potrebno veliko volje, izkušenj, dela in časa.
Vsi ljudje tako nismo enaki! Nekaterim je enostavno lažje verjeti, le zakaj neki bi se utrujali in dvomili?
Lep večer želim..