Tommo je napisal:
To, da se v primeru primanjkljaja v državni blagajni dvignejo davki, je nekaj najbolj naravnega na svetu že tisočletja v vseh mogočih civilizacijah. Ideja, da to ni dobro, je izključno še en neoliberalni nateg, ki bi se mu 50 let nazaj smejali, danes pa vsi kar počez trobijo, da je to edino OK. Prva poteza vsake razumne ekonomske politike, kadar primanjkuje denarja, je dvig davkov in NE nižanje javne porabe, kar se je zgodilo v EU, seveda zaradi čisto drugih razlogov, kot je izhod iz krize.
Tommo, tako enostavne pa stvari niso. Če bi vsaj del tega držalo, kar si napisal, bi živeli v Indiji Koromandiji, ne pa v realnih ekonomijah. Torej, če je v fiskusu deficit (kar pomeni, da država ne more več financirati vseh transferjev, ki so večinoma določeni s pozitivnimi predpisi), bomo dvignili davke in napolnili fiskus! Če bi to bilo res, bi Slovenija bila Švica, ne pa Swaziland. Pozabljaš, da je treba denar za davke od nekod vzeti; v ekonomiji sta samo dva vira za pobiranje denarja: gospodinjstva in produkcijske enote (realni sektor; trikrat lahko ugibaš, zakaj mu pravimo "realni"!). Fiskus je prazen ker je ekonomija v recesiji in/ali ker država preveč troši. Pri nas gre za oboje. Dvig DDV-ja kot največjega prihodka fiskusa je palica z dvema koncema (kot vsaka stvar v ekonomiji): na eni strani se res kratkoročno poveča priliv v državno blagajno, po drugi strani pa upade potrošnja, ki je gonilo proizvodnje, ki generira nova delovna mesta, akumulacijo, investicije. Višanje davkov izčrpanemu gospodarstvu je podobno kot bi tekaču, ki je začel zaostajati in omahovati, v nahrbtnik dajali vedno več kamenja in pričakovali, da bo tako tekel hitreje. Takšno početje lahko sproži nevarno spiralo:
višanje davkov ---------> zmanjšanje potrošnje --------->zmanjšanje proizvodnje --------->zmanjšanje prilivov v fiskus ---------> višanje davkov ---------> zmanjšanje potrošnje…
Videti je, da naši politiki (in njihovi ekonomski svetovalci) še niso slišali za Marxa in sira J. M. Keynsa…
Dvig davka se vedno deloma prelije v višje cene, deloma pa v manjše dobičke, predvsem trgovcev, pa tudi proizvajalcev (če je konkurenca dovolj huda).
Tako je in to vodi v krčenje produkcije.
Multiplikativni učinek na gospodarstvo in celotno potrošnjo je manjši, saj tudi psihološko dvig cene produkta (ali za trgovca, nekaj manjši dobiček) ne povzročita takega efekta, kot v primeru znižanja javne porabe, kjer propadejo cele panoge in ljudje dejansko ustavijo trošenje saj naenkrat dobivajo vedno manj dohodka (plače, penzije, dobički), to pa je čisto drugačna zgodba, kot če dobivaš še vedno enako, samo dobrine se podražijo.
To ne drži. V ekonomiji se od "psiholoških učinkov" ne da (pre)živeti. Znižanje javne porabe je nujno, saj so ljudje v upravi
strošek, ne ustvarjajo nove vrednosti. Samo ta pa se lahko potem transferira drugim porabnikom. Ljudi iz neproduktivnih panog (državna uprava) je treba realocirati v realni sektor, kjer bodo ustvarjali novo vrednost.
Pri nas je popolnoma zgrešeno tudi tempiranje varčevanja. Vsake pol leta se sklene nov dogovor s sindikati o varčevanju, kjer se vsi zavežejo, da zdaj je pa res zadnjič, čez pol leta pa se zadeva ponovi in plače se ponovno znižajo. Zdaj se pripravlja že 4 ali 5 znižanje in kako to vpliva na motivacijo ljudi ter na njihovo pripravljenost trošiti, ni težko razumeti. Če bi recimo naenkrat znižali izdatke za javne plače za 20 %, in se pri tem zavezali, da se bo vsake pol leta plača dvignila za 2 % dokler se ne doseže staro stanje, bi bilo veliko lažje. Človek potrebuje občutek, da napreduje, drugače kmalu ne vidi več smisla in izgubi motivacijo.
Kdo bi se "zavezal, da se bo vsake pol leta plača dvignila za 2 %" in od kod? Država? Saj ta nima denarja in v tem je ravno problem! Nihče se ne more na pamet zavezovati, da bo dvigoval plače, če realni sektor stagnira ali se celo krči, kot pri nas.
Meni osebno je vseeno, če so davki tudi 50 % ali 80 %, dokler mi v absolutnem znesku ostane dovolj za hrano in prebivališče in osnovne dobrine. Od države pričakujem, da meni in mojim otrokom zagotavlja zgledno šolstvo, zdravstvo in ostale javne storitve, in pač zaračuna toliko, kolikor to stane (jasno seveda po pošteni ceni, brez "odtekanja"). Če tega ne zmore zagotoviti, potem države ne potrebujem in mi je odveč plačevati tudi samo 10 % davek, saj od njega nimam nič.
To so vse
odvisne variable (davki, dohodki gospodinjstev, socialni transferji),
neodvisna variabla pa je BDP, v formuli, ki sem jo navedel torej P. Za tega pa smo se vsi strinjali, da ga na kratek rok ni mogoče hitro dvigniti...