Roman: No, seveda, v primeru, ko reševalec
ne pozna tistega dela navodil, ki niso bila izrečena, pa so potrebna za reševanje, mora to izumiti in tu ne gre za implicitna navodila.
Zajc: /.../ Jaz mislim, da je podobno pri Zenonovem paradoksu. V njem damo Ahilu le eno (eksplicitno) navodilo: naj prehiti želvo. Potem pa, na podlagi tega, Zenon ugotavlja in razpravlja, kakšna vse "implicitna navodila" smo s tem pravzaprav dali Ahilu. In ugotovi, da smo mu pravzaprav (implicitno) zapovedali prečkanje neskončno mnogo točk. Ahil mora najprej prečkati prvo točko, potem drugo, potem tretjo itd. Vse to je del implicitnih navodil.
Rock: Samo v ohlapnem smislu smeš primerjati z Z. paradoksom.
Namreč, potrebno je razlikovati različne pojme: propozicija naloge; ukaz, naj določena oseba izvrši nalogo; opis rešitve. - Sistemsko sicer ni narobe, če za vse troje uporabiš isto besedo ('navodilo') - pod pogojem, da vedno obdržiš isti pomen - je pa to neprikladno, nomotehnično pa napačno.
Zajc: Res je, da izrazoslovje ni zelo dosledno. Kaj je "navodilo", kaj je "ukaz", kaj je "implicitno navodilo" itd.
Navodila so povezana s potjo do cilja, torej KAKO od začetnega stanja do končnega stanja, vendar je že sama delitev na stanja iluzija, a ne?
Poti, do cilja, so lahko različne in so soodvisne od razpoložljivih virov, kot je recimo zgodovina miselnih procesov ter ravnila in šestila, v primeru naloge za konstruiranje pravilnega pet kotnika.
Naloga je samo podajanje začetnega stanja in zahtevano končno stanje, pri čemer sama pot, KAKO do končnega stanja ni določena, mogoče niti še ni predvidena, saj smo lahko videli, da za podan cilj niti ni nujno, da je kdaj bil že dosežen, niti ni nujno, da vemo ali ga je sploh mogoče doseči.
To, da je neskončno mnogo lahko tudi neka končna vrednost je samo predpisovanje vrednosti nekemu procesu, kot rešitev problema znotraj neke množice implicitnih pravil, ki smo jo izumili/konstruirali, da bi lahko prepoznavali eksplicitna pravila, ki se
dogajajo.
Um pač želi razložiti samega sebe.
Um in materija sta dve dimenziji iste stvari, kot recimo barva in oblika. Med obliko in barvo je seveda velika razlika, vendar ena brez druge ni mogoča. Je kdo že videl barvo brez oblike? Ali je mogoče kdo videl obliko brez barve?
Zajc napisal/-a:
Lahko bi sicer poskusil vse formulirati v matematičnem jeziku, ampak bi potem ratale stvari preveč nerazumljive ostalim.
Mogoče res, vendar bi moral začeti iz nič, kar je zelo težavno, če ne kar nemogoče. Saj, če bi črpal samo iz kolektivne zavesti, si lokalno omejen in za pričakovati je, da bodo takšne tudi tvoje rešitve.
Problemi napisal/-a:
Sam menim, da ja. Sicer nisem najbolj zadovoljen s svojim argumentom, ampak bom vseeno tvegal, konec koncev bo dober rezultat tudi, če me opozoriš, da se motim. Namreč poglejmo še enkrat pomen pojma navodilo: navodílo -a s (í) nav. mn. kar pojasnjuje, določa, kako se kaj dela, s čim ravna. Eden od pomenov je tudi "določa", kar določa kako se kaj dela. Če tu določanje razširimo tudi na entitete, ki niso človek, četudi praviloma prvo pomislimo, da določa pač človek in nihče drug (no, pri vernih tudi bog-ovi) bi lahko za primer peterokotnika ugotovili, kakor koli se bo to slišalo čudno, da peterokotnik določa oziroma daje navodilo, kako naj ga reševalec nariše. Torej četudi reševalec ni nikoli slišal ali bral neko navodilo, je to že vsebovano.
Kaj pet kotnik prijatelj, Vesolje nam daje navodila, kako ga konstruirati.