Napisal/-a bargo » 20.2.2018 9:13
vojko napisal/-a: ↑
19.2.2018 14:59
Se še spomnite ognjevite debate o statistični termodinamiki in fluktuacijah, ki jih dovoljuje Drugi zakon termodinamike?
Tu je še ena na temo 'ALI JE MOŽNO, DA SE VES ZRAK V SOBI ZBERE V ENEM KOTU IN SE ZADUŠIMO?' Tudi sicer je predavanje odlično in inspirativno.
https://www.youtube.com/watch?v=tqn73A5Csi0
Še zmeraj ne razumeš, kaj?! Sam veš, da je konfiguracija v sobi odvisna od tega kaj si pojedel preden si prišel v tole sobo. Namreč ni vseeno ali si se prej postil 40 dni ali pa si se prej najedel kostanjev in jih poplaknil z mladim vinom!
Najboljša parodija na
problemijevo razmišljanje, kar sem jih bral!
A propos, me zanima, kako je z njim. Revež je bil hudo bolan.
Nitka iz Čas trenutno
Eoni. Penrose: Prapokov je bilo več in se dogajajo.
Ja, tako pravi Penrose, pa Steinhardt, Vilenkin, pa Linde. Mene bolj skrbi dejstvo, da verjetno živimo v metastabilnem balončku multiversa. Kar pomeni, da Higgsovo polje ni v stanju pravega (
true vacuum), ampak lažnega vakuma (
false vacuum). Sedimo na majhni vdolbinici na vrhu mehiškega sombrera. Če bi neka civilizacija (reciva tipa II ali še bolj verjetno III) sprostila dovolj veliko količino energije, bi nas vrglo z vrha sombrera in bi se skotalili v obroč krajca klobuka – lažni vakum bi razpadel v pravi. Za sprožilec, ki bi sprožil največjo možno katastrofo, ki si jo lahko zamisliš, pa lahko poskrbi narava sama. Kvantna fluktuacija vakuma bi lahko povzročila tuneliranje dela lažnega v pravi vakum. Ko bi se enkrat začelo, ni več rešitve. Balon pravega vakuma bi se širil s svetlobno hitrostjo in razkrojil naše vesolje. Nihče ne bi vedel, kaj ga je zadelo in tudi predvideti tega ne bi bilo mogoče, saj informacije potujejo le s
c.
Kot sta Sidney Coleman in Frank De Luccia izračunala, bi vsak balon pravega vakuma takoj doživel popoln gravitacijski kolaps.
Pravita: "
To je razočaranje. Možnost, da živimo v lažnem vakuumu, nikoli ni bila vesela tema za razmišljanje. Razpadanje vakuma je največja ekološka katastrofa; v novem vakuumu so nove konstante narave; po razpadu vakuma ni samo življenje, kot ga poznamo, nemogoče, prav tako je nemogoča kemija, kot jo poznamo.
Vendar pa je bilo vedno mogoče stoično udobno izhajati iz možnosti, da bi sčasoma lahko novi vakuum omogočal - če ne življenje, kot ga poznamo - vsaj obstoj nekaterih bitij, ki bi lahko poznala radost. Ta možnost je zdaj odpravljena. "
Deprimirajoče, kaj?
Nitka iz Medzvezdna potovanja
Bargo: Čuj, stavim, da ti misliš, da se inteligenca pri tebi skriva samo pod klobukom, med ušesi direktno za nosom, 1.5 kg dobre vage?
Vojko: Stavo si dobil.
Bargo: Seveda sem dobil stavo, sedaj je tvoj problem, da ali ne veš kje si ali pa ne veš kam se giblješ in to sedaj poveži s Ludwikom, če si upaš. Werner se reži, Boltzman ploska, da Gustava in ostalih ne omenjam.
Vojko: Gotovo je Evolucija poskušala še s čim drugim, prej ko je 'nabasala' na zmagovalno kombinacijo A-C-G-T. Tudi puška ni nastala ex nihilo. A ko se je pojavila, je šel lok v pozabo. Bomo videli, kako je igra potekala na drugih planetih. Razburljivo bo videti, katero zmagovalno kombinacijo imajo tam.
Bargo: Evo Boltzman se strinja s teboj, pravi, da tek časa ne more teči samo v eno smer in da mora biti naključje v igri.
Albert piha v prostor in pravi, da je tek časa odvisen od zgostitve snovi in strukture prostora in v tem ne vidi naključja, skratka, "bog ne kocka, Ludwig."
Vojko: Seveda, a pečeno stepeno jajce se silno redko spet sestavi v surovo, pa tudi kozarca vina, ki pade z mize in se razbije, še nisem videl skočiti nazaj ... A Ludwig Eduard pravi, da je to le vprašanje verjetnosti ... Kaj je 'naključje' v tej sliki?
Bargo: V začetni konfiguraciji! Saj samo začetna konfiguracija omogoča končno število stanj (ohranjanje energije!), kar je končnost, ki jo vidiš okoli sebe vendar fizikalni zakoni so neodvisni od časa, enako dobro tečejo v času naprej kot nazaj! Res pa je, da še verjetno nisi doživel, da bi se jajce sestavilo nazaj v kuro. Eni temu pravijo Big Crunch , kar veš in temu bi mogoče lahko rekli, da je zadnja posledica prvi vzrok oz. drugače povedano "Zadnji bodo prvi!".
Vojko: Drži, le Big Crunch ne pomeni, da čas teče nazaj, ko se vesolje seseda. Ludwigova formula še vedno drži in entropija se še kar povečuje. Kar je pravzaprav zelo čudno, a ne?
Ker si je Boltzman moral priznati, kot prvi, da naključno živimo v tem svetu, mu ni bilo lahko, a ne?
Verjetno res ne. Ampak jaz bi še razširil tvoje oddaljevanje od kakršnegakoli ID ali kreacionizma: "/naključno živimo v tem
NAKLJUČNEM svetu,.../"
John Archibald Wheeler: "IT from BIT"!
It from bit symbolises the idea that every item of the physical world has at bottom — at a very deep bottom, in most instances — an immaterial source and explanation; that what we call reality arises in the last analysis from the posing of yes-no questions and the registering of equipment-evoked responses; in short, that all things physical are information-theoretic in origin and this is a participatory universe.
Masa informacije se tako prevede na težo instrumenta, ki je cca. 1.5 kg v lokalnem okolju!
Toliko informacij in računske moči v tako malo mase – to meji na čudež! Oglej si tole predavanje Daniela Dennetta z naslovom:
If Brains are Computers, Who Designs the Software?
https://www.youtube.com/watch?v=TTFoJQSd48c
Kaj bi le dejali, Aristotel, Spinoza, Leibniz, na vse to?
Mislim, da bi samo debelo gledali ...
