robespierre napisal/-a:Argument, ki je bil izražen v tej tvoji izjavi se je glasil nekako takole: "Ali se ti ne zdi samoposebiumevno, da obstaja resnica o nastanku vesolja?"
Pravzaprav je bil moj argument skrit v vprašanju, ali koga poznaš, ki pozna resnico o nastanku vesolja. Dokler resnice nihče ne pozna (pri tem seveda pristajam na vlogo razuma), je prepričanje o obstoju le te zgolj versko prepričanje. Če te prav razumem, naj bi resnico o nastanku vesolja zaznavali z razumom. Jaz je ne zaznavam. O njej ne vem toliko, da bi lahko dejal, da jo razumem - kar pač pomeni zaznavati z razumom.
Fora je v tem, da ima človek za predpostavko in za vedenje eno in isto orodje: razum.
Zdi se mi, da podcenjuješ iracionalno plat človeškega uma.
Čuti nam po mojem ne dokazujejo, da obstaja resnica o vesolju.
Seveda ne, dokazujejo samo, da je "nekaj", kar jih draži.
DOKAZ za resnico o vesolju je znotraj razuma.
In od kod in kako pride vanj?
Rekel si, da "je lahko resnica vesolja" lahko samo ena. To lahko rečeš, ne moreš pa DOKAZATI.
Hm, če je vesolje, o katerem govorimo, eno samo, potem resnic o njem ne more biti več. Lahko pa so različna mnenja in pogledi, ki jih lahko ali ne moremo dokazati. Ta mnenja so lahko pravilna (opisujejo resnico), vendar če so med seboj protislovna, je gotovo vsaj eno od njih napačno.
In če neka stvar ni dokazana, za človeka ne more biti resnična
Ne more biti resnična samo v primeru, če je dokazano, da ne more biti resnična. Odsotnost dokaza še ni dokaz, da stvar ni resnična. Poleg tega je dokazovanje včasih zelo trhla zadeva.
Kako VEŠ, da obstaja vrh Mount Everesta? Kako VEŠ, da obstaja hrbtna stran Lune. VEŠ, ker to SPOZNAŠ. Spoznaš natančno preko razuma.
Pravzaprav spoznaš preko vere. Verjameš sporočilom. Še posebej, če je teh veliko in vsa poročajo enako.
Kot sem govoril nekaj sporočil nazaj, lahko VEDENJE o neki stvari dobiš preko razuma - spoznaš.
Nisva še razčistila problema spoznavanja. Če trdiš, da si nekaj spoznal, bi moral znati o tej stvari povedati še kaj več, saj si jo vendar spoznal. Ko sem prvič slišal za Everest, nisem v resnici spoznal ničesar, lahko sem samo ponovil za sporočilom, da gre za goro, ki je toliko in toliko visoka, in je nanjo splezal nek pogumnež, o katerem ne vem ničesar. Ustvaril sem si neko sliko, za katero ni nikjer rečeno, da ustreza resnici, in ja, to sliko sem seveda "spoznal" takoj ko sem jo ustvaril.
Tako ker se ti zdi logično obnašanje lune in ker se ti zdi logičen značaj pojma "Luna", sklepaš, da ima tudi zadnjo stran.
Ni tako. Po čem naj bi sploh lahko sklepal, da ima Luna tudi nevidno stran? V razumu tega ni bilo, dokler me o tem niso poučili. Sam tega nisem mogel na noben način spoznati. Prva informacija je bila sprejeta z vero, ne z razumom. Razum nastopi šele potem, ko naletiš na dvom, dvom pa se pojavi, ko se izkaže, da je bila vera zmotna.
govori o tem, da neka LOGIKA obstaja imanentno v tem svetu?
Se ne strinjam. Naravi ne vlada logika, ampak naravni zakon. Logika je izdelek in orodje razuma, ki ni ničemur imanenten. Seveda pa z njim spoznavamo naravni zakon.
in vendar bi bilo smešno, da bi človek lahko tako lepo logično povezal neke pojave iz narave, pa logike v naravi sploh ne bi bilo
Logike je v naravi samo toliko, kolikor je je v človeškem umu, kolikor je človeški um v človeškem telesu, kolikor je to telo v naravi. Če človeštvo odstraniš, izgine tudi logika.
če obstaja veliko različnih možnosti za ali proti vesolju, je očitno zmagala tista, ki je pripeljala do tega
Kaj pa, če te možnosti niso obstajale? Kaj, če je bila in se razvila ena sama možnost?
Empiričnost je le dejstvo, da nekateri pojavi, ki jih človek spozna ne odgovarjajo (še!) človekovi teoriji.
Empiričnost je načelo, po katerem sprejemamo teorije na podlagi izkustva. Zna pa biti tudi izkustvo zelo vprašljiva zadeva.
Človek lahko spozna, da nekaj je le tako, da abstrahira pojem iz narave v neke čiste oblike (logika) in potem te oblike smiselno (spet logika) povezuje.
No, saj jaz pravim pravzaprav enako: človek razume svet tako, da ustvarja abstraktne teorije, ki pravzaprav predstavljajo njegovo razumevanje oziroma spoznavanje sveta. Ampak pri tem ni mogoče nikoli z gotovostjo trditi, da je svet res tak.
V človekovi zavesti oz. biti ni nečesa, za kar ne obstaja abstraktnih pojmov in logičnih povezav.
Kadar te piči osa, nima tvoja konkretna bolečina (ki je v tem trenutku v zavesti) prav nobene zveze z vsemi abstraktnimi teorijami o osjih pikih, ki jih imaš tisti hip slučajno v zavesti.
In ker filozofirava, iščeva smisel
Jaz bi rad samo razumel svet, smisla ne iščem. Hm, vprašanje je zdaj, ali sem v razumevanju sveta morda našel kak smisel.
In zakaj iščeva smisel? Odgovori če znaš.
Zakaj bi moral iskati smisel?
Razum sedi v materiji.
Kako VEŠ?
Kje pa bi še lahko?
Sej pravim, da je to težko razumet, je pa enostavneje, če rečeš, da obstaja preprosto EN cilj za medvedovo obnašanje, kot pa MILJARDA vzrokov (v njegovih predispozicijah)
Enostavneje že, ampak ali je tudi res tako? Pretiravanje tudi pri Ockhamu ni dobro.
Če človek še ne razume ciljnosti ni čisto nujno, da kdaj ne bo...
In če človek misli, da razume ciljnost, še ne pomeni, da ta ciljnost tudi v resnici obstaja, in če že, da obstaja tako, kot jo on razume.
Da ima materija nekakšno "slo" po eksistenci je Marxova trditev in temelji na IDEJI, ki pa nima razumske podlage.
Zanimivo, pri medvedu pa se ti ni zdelo brez razumske podlage dejati, da obstaja zanj en cilj.