problemi napisal/-a:Tudi sam sem, z dodtkom, da tu ne gre za nekaj absolutnega ali univerzalnega, namreč obstajajo mnenja, ki jih je potrebno prepovedati (npr. rasistična, nacistična ...)
Seveda, dejanja, ki so nepravična ali lahko vodijo do nepravične obravnave posameznika, so nedopustna. Kako pa jih v praksi obravnavat, prepovedat, sankcionirat pa je spet stvar diskusije..
Rawls-ov koncept pravičnosti ima znotraj teorije (politične filozofije, filozofije etike) velik doprinos v temu, da na teoretskem nivoju zareže v do tedaj prevladujočo utilitaristično paradigmo. Upam, da ne bom zvenel prevzetno, ampak greš v pravi smeri, ko želiš poseči po marksistični teoriji. Vendar, vsaj sam tako mislim, se tu ne truditi iskati sintezo med marksizmom in Rawls-ovo teorijo - čeprav v namen neke teorije oziroma refleksije seveda lahko - ker ti že dosledno branje marksistične teorije ponudi odgovor glede pravičnosti.
Kaj tu želiš reči, da je Rawlsov koncept metafizičen, Marxov pa ne? Sam vidim glavni problem ravno v tem, da Marx, v nasprotju z Rawlsom, kasneje ni izdal svoje reformulacije
Political not Metaphysical. Ok naj poudarim, da ne poznam podrobno teorijo marksizma, se pa pustim podučit..
Torej, kaj misliš, ko praviš "dosledno branje marksistične teorije"? Če imaš v mislih razredni boj, zavedanje proletariata, da se morajo boriti ne proti sebi, ampak proti kapitalistom, posledično socialistično revolucijo in pot v komunizem, potem je to za mene čista metafizika, utopična ideja, ki se ne bo nikoli uresničila.
Če pa misliš s tem delavsko participacijo pri upravljanju podjetij in političnega življenja na sploh, redistribucijo ipd., potem je pa to že bolj politično, in torej možno doseči.
Koliko jaz razumem Marxa, on sicer podrobno razloži, kako nepravičen je kapitalističen način proizvodnje, ter sam opis kapitalističnega sistema (čeprav je tudi tukaj povsem spregledal vlogo države, ki rešuje kapitalizem pred samim sabo, ter tudi upor delavcev proti kapitalistom se ne bo uresničil), rešitev ki jo predlaga pa pač ne kupim..
Je nekaj resnice v izjavi Joan Robinson:
The misery of being exploited by capitalists is nothing compared to the misery of not being exploited at all.
Ampak, kolikor pravna ureditev ne omogoča "gladkega" procesiranja le te, potem je pač potrebno menjati pravno ureditev. Kolikor struktura povzroča anomalije je potrebno zgraditi novo strukturo, če se tako izrazim.
Political not Metaphysical
Naj se ti ob tem opravičim za pozen odgovor, ampak ali me lahko spomniš katero dilemo imaš v mislih?
Sintezo Marxa in Rawlsa..
Po moje ne gre za to, kateri model naj bi bil najbolj pravičen. Gre za to, kot sem že rekel, da se locira in odpravi tisto kar generira nepravičnost. Od zgoraj naštetih to uspe zgolj Marxu.
Locira že, zaplete se pri odpravi.
Tako Rawls kot Nozick, kolikor vem, ne problematizirata kapitalizma.
Nozick ga ne problematizira, Rawls pa pač izhaja iz sodobne zahodne kapitalistične ureditve in želi zagotoviti enake (pravične) pogoje za vse udeležene.
Absolutno! Je pa res, da je potreben čas, da se doseže tak cilj. Sicer poznamo primere participacije na nivoju majhnih skupnosti, recimo vasi, kjer se ljudje bolj ali manj uspešno dogovarjajo glede skupnega, ampak kolikor bi želeli nek stabilen sistem, ki bi vključeval neposredno demokracijo bo potrebno več dela na različnih nivojih družbe.
Se strinjam, čeprav sem skeptičen glede dogovarjanja. Imam slabe izkušnje s tem.. Verjetno bi bilo potrebno še kaj več kot čas..
Komunistična ideologija je brez dvoma pravična.
nisem prepričan, ali ima pravičnost kaj opraviti s tem: "ali zasledovati nek družbeni cilj, namen, ali pač ne". Pravičnost je ali pač ni vtkana v sam cilj kot tak, kot tudi seveda v sam proces doseganja nekega družbenega cilja. Ampak, dokler različni hegemoni prek različnih ideologij skušajo implementirati praviloma utilitaristične cilje, je verjetno nesmiselno govoriti o pravičnosti.
In kdo je ta hegemon? Treba ga je identificirat in ga nedvoumno pokazati ljudem..