so7il napisal/-a:Tole ni mišljeno kot vabilo Problemiju naj še smeti po temi s svojim nepoznavanjem krščanstva in Biblije."
V veliko veselje mi bo reči kakšno s poznavalcem tvojega kova. Takih je malo ...
Tudi ni mišljeno kot moje podučevanje.
Mislim, da ga ni, ki bi pomislil na kaj takega.
Dodal bom samo še nekaj citatov iz Biblije (iz različnih tekstov, oz. knjig Biblije, jasno),
Kako pa drugače, kot pa iz različnih tekstov Biblije.
kajti, ker je Problemi citiral (po mojem prepričanju "na slepo", oz. ne pozna gradiva)
Na slepo? Hudiča tudi slepa kura najde zrno. Kaj pa tvoj citat je bi "jasnoviden"? Ne, pač ni bil, bil je povsem zgrešen, celo nesramen poskus manipulacije. Dokaz sledi v naslednjem odgovoru.
Biblijo, bi znal kdo od bralcev pomisliti "u pa res, lej sej res piše u Bibliji da je Jezus rekel topato /v večini primerov nekaj meglenega/ in s tem je ta topato gotovo veljaven argument".
Zgolj toliko, da ne bi kdo od bralcev pomislil ... da se samooklicanem poznavalcu Biblije kaj bliska o teh stvareh. Ko si mi citiral Izaija 45, 6-7 sem te lepo opomnil, da v slovenskem prevodu tam stoji beseda
gorje, da pa je za angleško besedo
evil potrebno še preveriti kaj je mišljeno. Jah, saj ni česa preverjati, ker v angleškem prevodu sploh ne najdemo besede
evil temveč
sorrow.
5 Only I am the Lord!
There are no other gods.
I have made you strong,
though you don't know me.
6 Now everyone from east to west
will learn that I am the Lord.
No other gods are real.
7 I create light and darkness,
happiness and sorrow.
I, the Lord, do all of this (Is, 45, 5-7
http://www.biblija.net/biblija.cgi?Bibl ... set=3&l=en)
Enako velja tudi za krščanstvo in islam. Konec koncev, kdo naj bi pa bil izvor, če ne tisti, ki se razglaša za stvarnika vsega?
Za krščanstvo ti je bilo razloženo, za islam pa tudi. Še en namig:
sorrow ni enako
evil. Glede islama ti je razloženo, kaj je mišljeno z zlo in kakšno je naloga Iblisa. Prepričan sem, da je poznavalec tvojega kova to razumel, čeprav ne vem zakja kar naprej ponavljaš eno in isto.
Yep, to kar si citiral je zelo močan "argument" proti Jahvejevim lastnim besedam.
Katerim besedam, ti modri razsodnik, ponos matere, ki te je rodila, povej nam katerim, nam ki smo slepi in ne vemo?
Jezus Jahveju: "Ati, ne laži ljudem, saj sam praviš da lagati ni lepo."
Dobro jaz sem mislil da si ti poznavalec vidim pa, da si klovn oziroma dvorni norček.
Biblija:
Najprej, če želiš debatirati o Bibliji ustrezno citiraj iz Biblije. Nam slepim je zelo težko slediti to tvoje lepljenje, izven kakršnega koli konteksta, biblijskih tekstov.
Dalje, ali ni modrec
vojko omenjal hermenevtike? Je, ti drugi modrec, pa to sprejmeš nekritično kot kompliment.
Modri, poglej kaj pomeni hermenevtika:
"Job je starozavezna modrostna knjiga. Kdo jo je napisal, ne vemo, tudi čas nastanka nam ni znan. Domnevamo, da je bila knjiga v sedanji obliki zapisana po vrnitvi Izraelcev iz babilonskega izgnanstva, vsebuje pa tudi veliko starejša izročila. Vsebina knjige odraža življenjsko okolje, v kakršnem so živeli svetopisemski očaki.
Jobova knjiga odgovarja na vprašanje o človekovih življenjskih preizkušnjah: kje tiči vzrok zanje in kakšen je njihov namen. Vprašanje je zelo pomembno, kajti nobena huda preizkušnja ni človeku pretežka, če je smiselna, in vsaka lahka preizkušnja je prehuda, če se zdi zahrbtna in krivična. Jobu se Božja puščica zdi zahrbtna in smrtonosna, zato ugovarja in se otepa, ko pa spozna, da je smiselna in zdravilna, si oddahne in se umiri.
Zasnova prikazuje Joba, poštenega in pravičnega, silno bogatega in uspešnega človeka, ki zapovrstjo izgubi vse imetje, otroke in zdravje. Obiščejo ga trije prijatelji, da bi ga potolažili.
Jedro obsega tri kroge pogovora med Jobom in njegovimi tremi prijatelji. V prvih dveh krogih je po šest govorov: trije Jobovi in po eden vsakega prijatelja, v tretjem krogu pa Cofár, zadnji od prijateljev, ne nastopi več. Tako ima Job vsega devet govorov, Elifáz in Bildád po tri, Cofár pa dva govora. Job prosi prijatelje, naj mu pojasnijo vzrok in namen preizkušnje, ki ga je doletela. Prijatelji ga drug za drugim vedno silneje prepričujejo, da je vzrok preizkušnje njegova krivičnost, namen preizkušnje pa poravnava krivic po povračilnem pravu. Razlaga je smiselna, toda Job je ne more sprejeti, ker mu vest ničesar ne očita. Prijatelji vztrajajo pri svojem, vendar mu ne morejo dokazati krivice in Job jih s prisego, da je njegova vest čista, prisili k molku. Jobovi prijatelji predstavljajo »forum externum«.
Razplet vsebuje Elihújev govor, dva Božja govora in dva sorazmerno kratka Jobova odgovora Bogu. Mladenič Elihú preusmeri pogovor z zunanjega na notranje področje. Prijatelji so v slepi ulici, ker Joba sumijo krivičnih dejanj, ki mu jih ne morejo dokazati. Pa tudi Job je v slepi ulici, ker je kot človek prepričan, da mu niti popolni Bog nima kaj očitati. Job vztraja pri stališču: Jaz sem dober človek! Ta samoljubna in samovšečna trditev je pravzaprav najtrši oreh, ki ga Job mora streti. Tudi na zunaj najbolj človekoljubna in bogovšečna dejanja so lahko storjena iz samoljubja. Tu gre za človekovo notranjo držo, gre za človekovo srce, ki je »zahrbtno bolj kot vse«, kakor pravi Jeremija (prim. Jer 17,9). Človek je kot zlata ruda, dragocena ruda, ki pa mora skozi peč, čeprav ni nič »kriva«. Dva človeka sta molila v templju: farizej, ki je delal samo dobro, in cestninar, ki se s tem ni mogel hvaliti, in vendar je cestninar šel opravičen na svoj dom, farizej pa ne (prim. Lk 18,14). Elihú predstavlja »forum internum«.
Sledita dva Božja govora: Bog spregovori Jobu iz viharja in predre slepo ulico, v kateri so se znašli možje. V prvem govoru, v čudovitem sprehodu po vesoljnem svetu, Bog opozarja Joba na njegovo skromno znanje. Človekova vednost je premajhna, človek nima dovolj vpogleda vase in v svet okoli sebe, da bi se lahko meril z Bogom. V drugem govoru Bog najprej ponudi Jobu drzno zamenjavo: »Stopi ti na moje mesto in naredi red na svetu!« Tu stoji Job pred najtežjo preizkušnjo: v vsakem času so ljudje, ki se čutijo poklicane, da z nasiljem delajo red na svetu in si krojijo pravico po svojih načrtih. Bog nadaljuje z opisom dveh orjaških živali, ki sta Božje delo kakor človek, a poganjata človeku strah v kosti. Človek torej nima znanja ne moči in ne pravice, da bi klical Boga na odgovor. Bog predstavlja »forum aeternum«.
Jobov odgovor je spokojen: Zato sem govoril in nisem razumel reči, ki so zame pretežke in jih ne poznam. ... Z ušesom sem slišal o tebi, a zdaj te je videlo moje oko. Zato odstopam in se kesam v prahu in pepelu. (42,3–6)
Sklep: Prijatelji opravijo zase spravno daritev in Job prosi zanje. Bog pa nagradi Joba in mu spet nakloni zdravje in otroke, podvoji mu imetje in leta njegovega življenja.
Literarne značilnosti
Zasnova, napoved Elihújevega govora in sklep so v prozi, vsi govori pa v vezani besedi. Jezik je izrazito pesniški, izražanje epsko široko, slog je silno razgiban. Zanimivo je, kako Job obravnava svoje nasprotnike, prijatelje in Boga. Kadar bi se jim rad približal, jih nagovarja kot drugo osebo z »vi« in »ti«. Kadar pa se čuti od njih oddaljen, govori o njih kot o tretji osebi: prijatelji so »oni«, čeprav stojijo pred njim, in Bog je »on«, čeprav ga še malo pred tem nagovarja s »ti«. O samem sebi govori nekajkrat kot o tretji osebi, na primer: 6,14; 13,28; 26,2–3. Tudi o sebi in prijateljih skupaj govori kot o »njih«; prim. 24,1–12. Pogosti so tudi presenetljivi preskoki iz množine v ednino in obratno, kakor pač govorec razvija svojo misel: če ima pred očmi celotno stanje, uporablja množino, kadar pa hoče biti bolj oprijemljiv, preide v ednino; prim. 18,5; 20,3; 24,13–25.
Jobova potrpežljivost in vera
Med svetopisemskimi knjigami omenjajo Joba: Ezekiel, Tobit (lat.), Sirah (odlomki hebr. besedila) in Jakobovo pismo.
Ezekiel poudarja njegovo pošteno življenje: Zgodila se mi je GOSPODOVA beseda, rekoč: Sin človekov, če bi se dežela pregrešila proti meni in se mi izneverila in bi zato iztegnil roko zoper njo in ji zlomil palico kruha, poslal lakoto nadnjo in v njej pokončal ljudi in živino, celo če bi bili ti trije možje v njeni sredi: Noe, Daniel in Job, bi s svojo pravičnostjo rešili le sebe, govori Gospod BOG. (14,12–14)
Tobit ga omenja kot zgled potrpežljivosti: Kakor so se namreč blaženemu Jobu rogali kralji, tako so njegovi sorodniki in znanci zasmehovali njegovo življenje z besedami: »Kje je tvoje upanje, zaradi katerega si delil miloščino in pokopaval mrtve?« (2,15–16lat.).
Sirah pravi, da ga je Bog proslavil in da je bil pošten: Ohranil je spomin na Joba, ki se je držal vseh pravičnih poti (49,9hebr.).
Kot zgled potrpežljivosti ga omenja tudi Jakobovo pismo: Bratje, za zgled trpljenja in potrpežljivosti si vzemite preroke, ki so govorili v Gospodovem imenu. Glejte, blagrujemo tiste, ki so bili stanovitni. Slišali ste o Jobovi stanovitnosti in videli ste Gospodov konec – da je Gospod zelo sočuten in usmiljen. (5,10–11)
Job pa se v svojih govorih večkrat tudi zelo pritožuje čez Boga in mu marsikaj očita. Zato se pojavlja vprašanje, ali omenjeni odlomki ne mečejo sence na Jobovo potrpežljivost in ali Job z njimi morda ne »preklinja Boga v obraz«, kakor je napovedal satan? Na postavljeno vprašanje je treba odgovoriti takole: Job in njegovi prijatelji se na začetku pogovora zavestno odločijo za nasprotno stališče. Job zavestno pusti ob strani svojo vero in vero prijateljev ter se postavi na stališče, ki mu ga narekuje njegova izkušnja, prijatelji pa pustijo ob strani Jobovo izkušnjo in se postavijo na stališče, ki jim ga narekuje njihova in tudi Jobova vera. Pogovor končno prisili Joba, da izpove svojo vero, prijatelji pa morajo priznati, da Jobova preizkušnja ni bila posledica zavestne krivde.
Jobovi očitki ne zmanjšujejo njegove potrpežljivosti, temveč jo kažejo in povečujejo, saj razodevajo, kako hud je razkol med vero in izkušnjo, ki ga Job nosi v sebi, pa vendar vztrajno išče rešitev pri Bogu. To potrjujejo najprej umirjeni odlomki njegovih govorov, ki razodevajo Jobovo vero in predanost. Kljub trdim besedam je Job ves v Božjih rokah kakor otrok v materinem naročju. V svoji stiski se poganja proti Bogu, a se vedno znova vrača k svoji veri. To potrjujeta tudi smer in potek Jobovega iskanja: kljub nihanju med vero in izkušnjo je Job vendar vedno bliže Bogu, dokler ga nazadnje ne zagleda in se umiri. Končno potrjujeta to tudi satan in Bog: satan, ker se ne more pohvaliti, da je dobil stavo z Bogom, in Bog, ki dá prav Jobu pred njegovimi prijatelji in ga nagradi. Če bi Bog v Jobovih trdih besedah videl dokončno prekinitev razmerja med seboj in Jobom ter konec Jobove vere, bi »stavo« s satanom izgubil in Joba ne nagradil.
Pa ne samo sklep, že zasnova kaže Joba kot moža, ki ostaja trden v svoji veri in nič žaljivega ne reče proti Bogu. Tako zasnova kot sklep nakazujeta meje, v okviru katerih je treba jemati ves osrednji del knjige. Vse se dogaja v naročju vere, Jobove vere in vere njegovih prijateljev. To je hkrati največji dokaz, da je vsa Jobova knjiga, skupaj z zasnovo in sklepom, enotno zasnovano književno delo in ne bolj ali manj posrečena lepljenka sorodnih besedil in poznejših razlag.
V Jobovi razpravi imajo vsi prav, vsak po meri svojega spoznanja. Prijatelji imajo prav: od njihovih načel ni mogoče odstopiti, zrušil bi se svetovni red. Job ima prav: vest mu ne očita ničesar, zato preizkušnjo občuti kot krivico. Mladenič Elihú ima prav: človek premalo pozna sam sebe in svojega bližnjega, da bi mogel reči: »Čist sem!« ali »Kriv si!« Tudi satan ima prav: »Jobova ljubezen do Boga je sebična. Če je Job zares zvest Bogu, bo pokazala preizkušnja!« Bog pa je večji od vseh in ve vse, kako bi ne imel prav!
Job ne reši vprašanja preizkušenj in trpljenja, ampak daje zgled, kako ga je treba reševati. Bog je izzval satana, da bi prečistil in preizkusil Jobovo zvestobo. Job se je odrekel nasilju in vzdržal, ne da bi bil vedel za skrivnostno »stavo« med Bogom in satanom – ni smel izvedeti zanjo, šlo je namreč prav za to, ali bo Job vzdržal, čeprav bo Bog skrivnostno odpovedal." (
http://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jo ... =2&lang=sl)
No ko preštudiraš ta del mi povej, ali ti sploh razumeš to delo. No ko mi boš to povedal, pa lahko narediva pravo ateistično analizo tega dela. Predvsem psihoanalitično obravnavo vpletenih. Namreč to tvoje citiranje tako počez ni vredno, da človek izgubi eno samcato minuto za branje. Jobova knjiga je verjetno ena najbolj kompleksnih del v Bibliji, ti pa se je lotiš kot svinja meha.
Roman je bil legenda /nekako tako kot Božidar, le da v pozitivnem smislu/ na slovenskih forumih s te vrste tematiko.
Najprej, zakaj bil legenda? Poleg tega, pa sem bral Romanove in Božidarjeve debate, pa ne samo Romana, še mnoštvo drugih. Je bilo zanimivo, sploh ker nisem uspel prebrati, da bi kdor koli Božidarja spravil v kot. Sploh pa si ne predstavljam, da bi to lahko bil ti, samooklicani poznavalec.
Joj, joj, to je tako, kot bi prebiral Shrinka in njegove testne delce v vesolju, ki se širi in skregano matematiko, bolj ko bereš manj ti je jasno. Se ti samo bliska pred očmi. 
Imam občutek, da si hoby ateist. 
